Izmenjava TB & GC / TB & GC exchange – VI.

Zgodba z letošnjo, že šesto tradicionalno izmenjavo, se je pričela pred tremi meseci. Prejšnja organizacijska ekipa je objavila poziv na forumu in ker se v doglednem času ni nihče javil, smo se odločili, da srečanje izpeljemo ”lokalci”. Tako smo bili iz do sedaj pasivne vloge, naenkrat prestavljeni v drug svet. Glede na jasna navodila ekipe Poizon ni bilo dilem, a vseeno je čisto drugače biti udeleženec, kot pa zgledni gostitelj. Ker ima dogodek že kar lepo kilometrino in na pojasnila kolegov, da gre za prvo slovensko srečanje v režiji domače ekipe, so bila tudi pričakovanja morebitnih udeležencev ustrezno visoka.

Prvi zaplet je nastal že v začetku meseca, ko smo šele tipali za primernim datumom in smo izgleda predolgo odlašali z objavo. Tako je prišel oster signal iz scene, da se ne smemo preveč igrati s potrpežljivostjo nekaterih ekip. Kot prvič v vlogi organizatorja, mi je bilo vse tuje in tako je v želji po čimprejšnji objavi nagajal že sam vmesnik na uradni strani. K sreči mi je z malo pomoči izkušenih mačkov in borbo s html kodo, uspelo objaviti srečanje v rekordnem času.

Praznično okrašena Ljubljana

Med zadnjimi pripravami pa se je izkazalo, da bomo ostali tudi brez pomembnega dela ekipe in tako smo se sami fantje podali na nov izziv. Žensko čast je reševala le naša štiriletnica, ki se ni želela odpovedati sladkemu presenečenju. Čeravno nismo v najboljših odnosih s časom, smo se tokrat le pomuzali in kljub zgodnji uri so nas pri Robbovem vodnjaku že čakale kar tri ekipe! Kljub pomislekom so si otroci sami razdelili svoje vloge pri organizaciji in tako je letošnja izmenjevalnica končno stekla. Edino Torchic2 še ni bil pripravljen pokazati svoje (in sestrine) umetnine.

Zapovedana ura je privabila pisano druščino od blizu in daleč, tako da je bilo treba pljuniti v roke. Po krajšem nagovoru vseh zbranih, smo skušali krmiliti med nalogami organizatorja, do družabne funkcije in skoraj pozabljene obljube s fotografiranjem. Ušel nam je samo tisti del z deljenjem listkov za izročene sledljivčke. Udeleženci so opis vzeli zares in vsakdo se je potrudil vsaj z enim, tako da je imela Ines nemalo dela s popisovanjem. Piko na i pa je pritisnil ATA ORU, ki je v škatlo doniral, reci in piši kar 30 najrazličnejših sledljivčkov!

Logbook s priložnostnimi škratki.

Kljub pozni objavi srečanja se je nabralo zgledno število domačih ekip in celo ena iz sosednje Avstrije, ki jo je slučajno prineslo mimo. Beseda je dala besedo, pogovor je stekel, ustvarile so se manjše skupinice in le malokdo se je pritoževal nad meglenim vremenom ter nizko temperaturo. Srednjemu pomočniku je uspelo med množico ”prodati” vse piškotke in mali škratki so pridno dobivali nove lastnike. Dan se je počasi zaključeval in prihod teme je napovedoval bistvo snidenja.

Gruča geolovcev se je s toplimi željami počasi razkadila in vsak si je našel družbo za ogled lučk, ali pa raje obisk kakšnega prijetnega lokalčka v centru mesta. Po zapisih udeležencev sodeč smo se za prvo srečanje dobro odrezali in izgleda nas podobna vloga čaka tudi prihodnje leto. Vsem hvala za obisk in prijazne besede, ter prejšnim organizatorjem za zaupano nalogo. Za konec le še obljuba avstrijskim kolegom za promocijo njihovega srečanja v Gradcu ob praznovanju zimskega solsticija.

Nadobudna pomočnika in ekipa Poizon (v ozadju) z novim zakladom.