Kjer tišina šepeta – Sveta Trojica in (Po)Lonica

Včasih, ko tisti, ki se na Notranjskem lahko štejemo kvečjemu za goste, pomislimo na hribe in griče tam okoli Postojne, ne moremo drugače, kot da zamahnemo z roko. Le kaj bi tam? Ni visokih gora Gorenjske, prijaznih sončnih hribov Primorske, velikokrat z vinogradi poraščenih gričev Štajerske, skoraj bi si upali dati roko v ogenj, da ima celo Prekmurje, še bolj Goričko, več skupnega s tem, kar nas očesu in duši všečno postavi na visoko mesto, daleč nad ravnicami. A kako bi se motili. Kajti tudi tam nad Pivko najdemo cilje, ki so prav takšni, kot morajo biti. Razgledni, pravšnji za kratek izlet ali daljše pohajanje. Vsekakor pa vredni obiska. Sveta Trojica je takrat, ko zapade prvi sneg, kot naročena za takšen pohod. Kje si bomo namestili izhodišče, je čisto naša stvar. Toda kaj je lepšega, kot povezati s premico dve cerkvi, enakega imena. Ena je siva, velika, skoraj bahaška v dolini, tam nad vasjo Trnje. Druga pa dokaj korakov višje, na razglednem vršičku, prav enako poimenovanem.

Torej, stopimo na pot. Kot pravim geolovcem ne bo težko najti začetka niti, ki nas bo pripeljala prav. Če pa bomo že v dvomu, se lahko že doma oborožimo s potrebnim znanjem na eni od znanih spletnih strani ali pa se ravnajmo po starem pregovoru in s prijazno besedo najdimo pravo smer s pomočjo najbližjega domačina. Ta nam bo zanesljivo razdrl še kakšno zanimivo o tem in onem, saj drugače ne gre. Prijaznost se bo vedno lepo odsevala v nastavljenem ogledalu. Hoje je ravno za dober sprehod, po gruščnati cesti, stezi, vedno bolj razgledna so mesta, kjer se oddahnemo. Seveda vse do velikega finala, prav na vrhu, ob cerkvici, od tam se vidi najdlje. Tudi na sosednjo Lonico, kateri brez slabe vesti lahko dodamo spredaj še tisti Po. Vsaj z mislijo na ime zaklada, ki se tam gori skriva. Toda še preden stopimo tja, le poglejmo okoli cerkve naokoli. Tudi tu nas čaka skrito presenečenje.

Kako do Lonice, si bo izbral vsak sam, kakor mu paše in je trenutna volja. Kajti da se tu in tam, če je sneg, pa sploh kar malo po svoje. Saj zgrešiti ni kaj, zanesljivo pridemo prav. Se ozremo nazaj, tja kjer smo ravnokar bili in kamor se prav kmalu tudi povrnemo. Kajti če nimamo še skritih ciljev, jo bomo verjetno ubrali nazaj, v obratni smeri, spet od ene svete trojice do druge. Mogoče nam bo dovolj pozen odhod ponudil še prijazen pozdrav, če je lep dan, se bodo srečanja zanesljivo kar vrstila. Če najdemo zaklada ali ne, nazaj bomo prišli vsekakor … bogatejši. Torej nič več razmišljati, pot pod noge in gremo!