Kjer tišina šepeta: Velika planina
Velika planina mi nekoč ni bila prav blizu. Vedno me je bolj vleklo tja proti zahodu, v Karavanke in seveda tako zaželene Julijce. Travnata pobočja so se mi zdela kar nekam odveč, treba je bilo zatipati skalo, počakati, da se melišče pod nogami umiri. Pogled nanjo sem uprl kvečjemu med uživanjem na Krvavcu, kjer sem lovil bele zavoje in seveda študentom prepotrebne cekine. Toda z leti se stvari spreminjajo. Človek v stvareh, ki so mu bile nekoč tako daleč, najde pravi užitek. V šoli tako osovražene knjige slovenskih pisateljev postanejo prava mana z nebes, bereš jih z večjim apetitom kot najbolj zapletene kriminalke piscev z one strani luže. In cvetoči travniki ter mukanje krav tam med planšarskimi bajtami tista prava pesem, ki bi jo poslušal še in še. Nežna pobočja, kot bi jih skrbna roka pobožala, valovijo, kamorkoli pogledaš.
Sneg je že skoraj pozabljen, pomlad razvaja travnike, jih boža s svojo nežno roko in jim vdihne barve. Tam na planinah, visoko pod soncem, se cvetovi veselijo novega življenja. Ne moreš, da se ne bi veselil z njimi. Zato sva šla na razgledne parobke, pogledati, kam se vidi. Vdihniti sveži zrak, poiskati zapoznelo zaplato beline. Jutranje zaspano so se krave na Raku pomikale malo po svoje in povsem preslišale jezne vzklike. Midva sva se zgolj smejala, stopila po poti, se izogibala prašni cesti, na razpotju zavila prav. A vseeno narobe. Ovinek je obetal klobaso, ki jo bova zašpilila ob vračanju. Zakaj ne. Pri Jelševem konfinu sva prah dokončno pustila za seboj, vzpon skozi gozd je bil prijeten, nad nama se je vedno bolj odpirala modrina.
Na planinah je bilo vse živo, čistili so se travniki, kurili kresovi. Še malo in pašniki bodo oživeli. Pobegnila sva iz zakajene Gojške planine, postala na kratko na Mali planini, nato pa že uživala v razgledih. Čez žičnato ograjo se je videlo lepo in videlo se je daleč. Roka se je sprehajala po znanih krajih, gričih, objela oblačno obzorje. Veselje je bilo videti zanimanje na mladem obrazu, kako lepo, ko lahko srečo deliš. Splezal sem na skalnega moža, v mislih se je razpredla zgodba o okamnelem lovcu, pikapolonica se nama je pridružila. Za nekaj korakov, nato je odletela po svoji poti. Sva ji pomahala, nato pa sedla ob rožo vetrov. Ki kaže, kam vse se vidi. Za tiste, ki ne vedo.
Vedno bolj temni oblaki so zagrinjali visoke gore, zato se nisva obirala. Spustila sva se v Vetrnico, našla ostanke zime, ki se skrivajo pred sončnimi žarki. Se bojijo, da bi jih prehitro pohrustali. Kar naj, sedaj je tak čas. Mimo planšarskih bajt in kapelice Marije Snežne sva stopala navzdol. Vedno več je bilo pozdravov, prijaznih nasmehov. Pa nama makadam ni dolgo dišal. Bolj sveža zelena barva travnikov je vabila. Počasen vzpon na Gorenjske vršiče. Ravno pravšnje za nov počitek v samoti, tam ob velikem možicu. Ni nama pomahal v slovo, ko sva malo po svoje, mimo vseh poti, zapuščala planine. Cvetje vse okoli naju je kimalo, da sva prav. Vse dokler se nisva znova zlila v korak s stopinjami mnogih nekoliko nižje. Zapuščajoč sončne gredice, spuščajoč se tja, kjer rumeni regrat pozdravlja prvo pašo, kjer je križišče poti, kjer je najin dom.
Seveda se spodobi, da na tako znano in priljubljeno planino kdo povabi tudi druge geolovce. In to se je tukaj tudi zgodilo. Tako lahko najdemo zaklad na Mali planini, na Gradišču, v zanimivi Vetrnici in Pri pastirjih. Več kot zadosti razlogov za obisk tega lepega raja pod soncem. Če pa imamo voljo, in radi hodimo, se lahko na Veliko planino odpravimo kar iz Stahovice ter ob tem obiščemo še Sv. Primoža. Pa srečno!
