Ko ekipa dobi novega člana

Ob 23:30 zazvoni telefon. »Gremo po ftf?« vprašajo geoprijatelji. Seveda, v hipu sva bila oblečena in že sva oddrvela na kraj »zločina«. V lov smo se podali ne glede na vreme, uro ali teren.  Še zadnji dan preden se nam je pridružil naš mali geolovec sva skupaj s še dvema ekipama vpisala ftf.

Nato je prišel dan, ko se je ati ponosno  vpisal v logbook začetek življenja, mami pa se je par nadstropij višje privajala na čisto drugačen zaklad.

Kljub zimi smo se z vozičkom že deseti dan po rojstvu podali na lov in vpisali njegov prvi zakladek.

Prvi najden zaklad

Vendarle pa so se načrti spremenili. Vse celodnevne izlete, ki so vključevali avto in so nedostopni z vozičkom smo raje izpustili in lov na ftf je postal misija nemogoče. Vsaj za nas. Preden dojenčka oblečeš, vse pripraviš, se vsaj tri ekipe že vpisujejo v prazen logbook.

Izlet na obalo

V prvih parih mesecih otročka pač napokaš v kengurujčka in greste, tako da so vsi krajši izletniški zakladki priporočljivi in izvedljivi. In jih je treba izkoristiti v polni meri.

Če je teren makadamski oziroma posut s peskom, še toliko boljše. Držite se načela: bolj kot trese, boljše je 😉

Trese nas, trese!

Že od začetka sva stremela k temu, da bova normalna starša in se bo otrok prilagajal nama in ne midva njemu, a nama je že ob prvem načtrovanem geotrailu po Krku pokazal, kdo je šef, saj se je sirena oglasila prav vsakič, ko sva ugasnila avto. Najbrž mi ni treba razlagati, da z geotrailom ni bilo nič, kajne?

Torej iskanje je mogoče le, ko dete sladko spi.

Akcija!

In številka zakladkov je, namesto da bi rastla, začela vztrajno pešati oziroma se je za en čas kar ustavila. Ker je vedno prišlo kaj vmes.

Pa sta minili dve leti in kaj mislite, kdo nas danes spravlja na teren?

Sedi v peskovniku, koplje s palico in kriči: »Mamiiii zaklaaaad!« Vse stare mamce na bližnji klopci začudeno gledajo in si mislijo, na, še eden s čudno domišljijo.

Skratka, sedaj se bližamo trem dopolnjenim letom in iskanje zakladov je zopet postalo prava mala pustolovščina.

Spuščanje ladjic

Včasih, ko naš že kar izkušen nos zataji, pomaga otroška domišljija in neustrašnost in to, ko sam privleče škatlico na plano, so nepopisni trenutki. Sreča in iskrice v očeh.

Neustrašni geolovec

Če je škatla večja in v njej kakšna igračka, spominek ali pobarvan kamenček, pa sploh.

Kakorkoli, če kdaj, je sedaj sigurno pravi čas za »uvajanje« otroka v geolov. Pri nas najbrž pomaga tudi to, da se s tem ukvarjajo tudi prijatelji s podobno starimi otroki in da smo v to potegnili še otrokove sovrtičkarje.

S prijatelji je najlepše!

Mogoče ideja o oddelku geovrtca za kakšnega pogumnega »startuperja«? Mi ga z veseljem vpišemo 😉