Nekaj geolovskih utrinkov z Balkana (I. del)
Letošnje počitniško popotovanje nas je zaneslo v države nekdanje Jugoslavije. Na Balkan, kot radi rečemo tem krajem. Naredili smo krožno pot skozi šest držav, desetkrat prečkali državno mejo, plačevali s petimi različnimi valutami, nabirali gradivo za enciklopedijo čevapov. Našel sem tudi nekaj zakladov, čeprav na družinskih počitnicah to ni glavna dejavnost. Nekaj takih, ki so mi ostali v spominu, a tudi nekaj takih, ki so komaj vredni vpisa (in opisa).
Na pot do končnega cilja, treh velikih jezer nekdanje skupne države, smo se odpravili za prvim valom avgustovskih dopustnikov. V Beogradu smo le prenočili in se na kratko sprehodili po mestu, ravno toliko, da sem na hitro opravil z zakladom pri Skadarliji. V Srbiji smo se ustavili še v Leskovcu. Za kosilo v restavraciji z retro imenom Sandokan.
Old Bazaar – watch, listen, smell, taste (GC3ZVGK)
V Skopju nam je bil vzhodni breg reke Vardar veliko bolj všeč od zahodnega. Stari bazar je najbrž izgubil nekaj orientalskega duha, a je v njem še nekaj pristnih doživetij. Med trgovinicami s turistično kramo še vedno najdemo usnjarja ali brivca, pa kavarnice s turško kavo, orientalske slaščičarne in pekarne, kjer (mesni) burek postrežejo v neke vrste žemljici. Sledili smo napotkom lastnice zaklada Old Bazaar in oblezli vse točke, opazovali, poslušali in se potopili v vonjave in okuse. S trdnjave Kale smo si mesto ogledali od zgoraj, potem pa smo se spet vrnili na bazar, se sprehodili še po tržnici in nabavili nekaj lokalnih izdelkov in sadja. Nekje ob poti, ne bom povedal kje, sem seveda poiskal škatlico in se vpisal v dnevnik.
Wrack in Stenye (GC4TZMK)
O geolovu na Ohridskem jezeru sem se poučil iz prve roke in poiskal nekaj v prispevku omenjenih zakladov. Ohrid je na vrhuncu turistične sezone pustil mešane občutke. Izlet čez hrib na Prespansko jezero je bil zato dobrodošel pobeg od masovnega turizma. Za hribolazenje do zaklada ekipe Pikacu sredi dneva ni bilo prave volje, smo se pa seveda ustavili na razgledni točki na prelazu. Zaradi razgleda in zaklada. Sledljivčki, ki so si obetali postanek v udobni škatli, so samo razočarano vzdihnili ob pogledu na mikro odvržek, pozirali za fotografijo visoko nad jezerom in se pospravili nazaj v nahrbtnik. Razgledu pa ni bilo kaj očitati. Ne na ohridsko, ne na prespansko stran. Spustili smo se do vasice Stenje. Če bi naredil domačo nalogo, bi zdaj opisoval zaklad na kačjem otočku Golem grad, edinem makedonskem otoku blizu makedonsko-grško-albanske tromeje. Pa je nisem. Zato sem poiskal zaklad, skrit v lupini zapuščene ribiške ladje. Na ambiciozno urejeni peščeni plaži v Stenju ni bilo gneče. Tudi v Malem raju, restavraciji na koncu vesolja, smo bili večino časa edini gostje. Na Prespansko jezero bi še kdaj prišel. Taki napol pozabljeni kraji so mi všeč.
Last stop Prrenjas (GC6PBM7)
Kva? Od kod se je pa ta zaklad vzel? V Albaniji si pred Tirano nisem obetal nobene najdbe, potem pa sem večer pred odhodom z Ohrida zagledal zaklad na albanski strani, kjer ga še pred nekaj dnevi ni bilo. Objavljen dan preden smo odšli na pot, ko je bil Pocket Query že na Garminu. In tudi že najden. Malo me je zapeklo. Ob misli na FTF v Albaniji se povampiri še tak brezbrižnež. Obisk zaklada je bilo morda najboljše geolovsko doživetje celotnega potovanja. Prrenjas (ja, dva r nista tipkarska napaka) je mestece sredi hribov, do koder se je bilo mogoče še ne tako dolgo nazaj pripeljati z vlakom. Po neke vrste albanski Bohinjski progi. A se vzdrževanje številnih viaduktov in predorov očitno ni več izplačalo. Danes se okoli zapuščene železniške postaje pasejo krave, na tirih za njo pa trohni nekaj deset lokomotiv. V eni od njih se skriva lepa škatlica, ki jo je tam pustil švedski geolovec (sliši se malo ironično, saj so v SFRJ časih Albancem pogosto zaničljivo pravili Švedi). Prvovrstna lokacija, za katero sem si vzel več časa, kot mi ga je odobril preostanek družine (so bili pa potem toliko bolj veseli, ko sem se živ in zdrav vrnil do avta). Taki pozabljeni kraji so mi všeč. Vožnja do Tirane je bila svojevrstno doživetje. Taktično smo se postavili za tovornjak s skopsko registracijo. Voznik je poznal cesto in vse ovire na njej.
Rozafa castle (GC5VV9P)
Skadar oziroma Shkodër je bil prijetno presenečenje. Pravzaprav je samo potrdil moje vtise z majskega izleta na jug Albanije. Mesto je precej moderno. Tako moderno, da sem zjutraj zaman iskal kavarno s turško kavo in komaj našel klasično burekdžinico. Lepo urejeni in živahni osrednji promenadi bi lahko rekel tudi skadarska Skadarlija. Znanci, ki so mesto obiskali nekaj dni pred nami, so pohvalili tudi kamping in plažo. Dve noči smo prespali v 300 let stari hiši, otomanski domačiji, v kateri je nekoč živel albanski narodni buditelj Pashko Vasa. Avtor prvega učbenika albanščine za tujce. Če bi ga prebral, bi najbrž imel manj težav pri komunikaciji s stanodajalko. Tako pa mi je prišlo prav tistih nekaj italijanskih besed, ki sem jih pobral s televizije.
Edini zaklad daleč naokoli je skrit v ruševinah trdnjave, ki nosi ime po nesrečni Rozafi, dekletu, ki so jo menda v turških časih zazidali v obzidje. Vsaj legenda pravi tako. Največja težava pri iskanju so seveda vseprisotni bunkeljni. Med čakanjem na primeren trenutek smo zaslišali celo nekaj slovenskih besed. Čeprav je vsebnik običajna filmska škatlica, bom tudi ta zaklad ohranil v lepem spominu. Skrit je na suhem, očitno je bilo, da ga nekdo vzdržuje. S trdnjave oziroma gradu je lep razgled na vse strani, posebej na mesto ter na Skadarsko jezero in reko Bojano.
Dan v Skadru smo izkoristili bolj za počitek. Idejo o popoldanskem izletu na otoček v ustju reke Bojane, nekoč skrajno južno točko jugoslovanske obale, smo opustili. Zaradi izkušnje s prehodom makedonsko-albanske meje, kjer je bilo v vrsti samo kakih 20 avtomobilov, pa smo čakali več kot uro. Najbrž na mejnem prehodu s Črno goro ne bi bilo nič drugače. Zakaj bi si šli kupovat pamet kar dvakrat v istem popoldnevu? Ta dan se nam je zgodilo še kosilo na terasi nad jezerom pri vasici Shkodrani, kjer se je moje naročilo jegulje izgubilo s prevodom in so mi postregli brancina. In kratek izlet mimo starega turškega mostu po soteski reke Kiri, za katerega smo si idejo izposodili od lokalne agencije.