Nova znanca: HurricaneJuan in Kato

Se še spomnite lanskega mednarodnega geolovskega filmskega festivala (GIFF 2015), ki je v ljubljanski Kolosej pritegnil zavidanja vredno množico? In filma Saturday (Sobota), ki prikazuje dvojno življenje psička Kata? Medtem ko se njegova lastnica dolgočasi v službi, preživi Kato dan, poln geolovskih dogoviščin, sicer pa daje vtis lenuha, ki poležava na kavču. Film je tudi pri nas, kot skoraj vsepovsod po svetu, prepričal največ gledalcev, zato je njegov avtor (in Katov lastnik) HurricaneJuan prejel GIFF palčka, prvo nagrado slovenske izvedbe festivala.

S Juanom smo navezali stik kmalu po zaključku festivala, mu poslali nagrado, nekaj trakov z logotipom SGK in turistični prospekt o Sloveniji. Med dogovarjanjem sem mu omenil, da sem po spletu nesrečnih okoliščin moral odpotovati s Floride le kako uro pred tamkajšnjim GIFF dogodkom, kjer bi se zagotovo srečala. Ko boš naslednjič na Floridi, se zagotovo oglasi, mi je zabičal. In sem se res oglasil.

Delovni dan ni bil najprimernejši za skupni geolov, zato mi je Juan predlagal, da bi pripravil dogodek. Boš spoznal še druge tukajšnje geolovce! Malo sem se obiral, potem pa zadnji hip le objavil I Scream, You Scream,… v slaščičarni Jaxson’s Ice Cream Parlor, kjer imajo menda odličen sladoled. Na dan dogodka sem nekaj pred dogovorjeno uro strateško zasedel dve precej neugledni zunanji mizi, saj se Kato dogodka sicer ne bi mogel udeležiti. Za geolovsko srečanje sta bili kot nalašč. Ko so začeli prihajati udeleženci – na koncu nas je bilo osem iz sedmih ekip – in se je začel geočvek, je bil videz miz in stolov povsem postranskega pomena. Juan je zamudil kake pol ure, zato sem se imel priložnost posvetiti ostalim udeležencem. Skoraj vse sem poznal še z dogodka izpred dveh let, mene pa si seveda niso zapomnili (iKolor se je kasneje spomnila, da sem ji večkrat pisal zaradi nedodeljenga spominka). Zdaj me bodo težko pozabili. Imeli smo ravno dovolj časa, da smo pregledali moje sledljivčke in si izmenjali nekaj geolovskih zgodb.

Izbira sladoledov je bila velika.

Juan se je na srečanje skrbno pripravil. Prinesel je palčka, da so ga videli tudi drugi, Kato pa je imel za dekoracijo okoli vratu SGK trak. V mapi, kjer ima shranjeno svojo zbirko kovancev, je bil poleg ostalih z GIFF-om povezanih stvari tudi prospekt o Sloveniji.

Po rodu je iz Čila, mi je povedal. Prvo polovico 90. let prejšnjega stoletja je preživel v ameriški vojski, danes živi na obrobju Miamija in dela kot asistent režije in režiser v produkciji reklam. Saj smo vedeli, da je moral Saturday posneti profesionalec! Kato je mešanec in ima danes približno 10 let, Juan ga je posvojil iz zavetišča, ko naj bi bil star okoli 3 mesece. Je bilo snemanje z njim težavno? Ah, on naredi karkoli za hot dog, samo na hrano misli. Omizje je prasnilo v smeh. Največja težava za Kata je bila vročina, ker so vse prizore na prostem posneli v enem dnevu. Drugi dan snemanja je bil za Kata lažji, saj so snemali samo notranje prizore s filmsko lastnico in njegovo poležavanje na kavču.

HurricaneJuan, Kato in GIFF palček. In moja Montana.

Drugi udeleženci sladolednega dogodka.

Juan je sodeloval že na GIFF 2014 in poslal dva filma, od katerih je bil eden sprejet v končni izbor (ogledate si ga lahko na povezavi s strani enega njegovih sledljivčkov). GIFF 2015 je bil čudovita izkušnja. Začelo se je z razočaranjem, ko je bilo predvajanje v Seattlu odpovedano, potem pa je prišla odlična ideja, da bi filme predvajali po vsem svetu. Bilo je neverjetno, je povedal. Dobil je kakih 90 sporočil, da je bil Saturday na GIFF dogodku izbran za najboljši film. Naš palček je bil največja trofeja, na lokalnem dogodku je dobil Oskarja, z nekaterih srečanj so mu za nagrado poslali neaktiviran geokovanec (kot ta ali ta). A pripravljaš kaj za GIFF 2016? Razvijam dve ideji, se je skrivnostno nasmehnil in povedal, da bomo že videli. Kato je ves čas pogovora ležal v Juanovem naročju in vsake toliko ovohal sledljivčke, ki smo jih prekladali pred njim.

Juan je bil dobro razpoložen, Kato pa sprva kar malo nezaupljiv.

S prijetnimi sogovorniki čas hitro teče. Na koncu smo ostali le še štirje, a smo vztrajno klepetali. Ko sem pregledal Juanovo zbirko geokovancev in drugih sledljivčkov in je tudi on poslikal vse, kar sem imel sledjivega s seboj, sem začel pogledovati na uro. Prijatelj, ki me je prišel iskat, se je že več kot pol ure dolgočasil pri sosednji mizi. Treba je bilo zaključiti. Ko prideš naslednjič, je rekel Juan, si vzemi malo več časa, da ti pokažemo, kaj je pravi floridski geolov. Na telefonu je izbrskal sliko geolovske četice, ki do pasu v vodi preči močvirje. Takole smo hodili tri ure! Obljubil sem, da se slej ali prej spet vidimo. Za konec sva s Juanom skupaj poiskala še zaklad pri bližnjem kandelabru. Okrasni pokrov je bil tako velik, da je bilo kar dobro, da sva bila dva. Potem pa sem si privoščil še kepico sladoleda.