Zaklad meseca septembra – Operacija Dieter by Pikacu

Operacija Dieter, ki so jo geolovci izbrali za zaklad meseca septembra ni to kar bi zaklad moral biti. Kajti je enostavno več. Je perfekcija in dejansko remek delo, katerega je treba obiskati in nato reševati po vrsti, od stopnje do stopnje. Vsaka stopnja nam postreže s čim novim, vsaka stopnja je do potankosti izdelana in reševalcu nudi zadovoljstvo, kot le redko kateri zaklad daleč okoli. Vanj je vgrajenega ogromno truda, prizadevanj, mesta posameznih stopenj pa so takšna, da nas navdušijo. In kot se za pravo zgodbo spodobi, nas ta potegne vase in ne spusti do zadnjega dejanja. In še dolgo po tem, kajti doživetega ne moreš kar tako pozabiti. Kaj več ni prav, da bi povedali ali celo razkrili. Bi ne bilo prav, ne do avtorja, ne do vas, ki se na pot šele odpravljate. Zato naj vas o tem, da je to zaklad, ki ga enostavno moraš obiskati, prepriča kar zapis prvonajditeljev.

Prvonajditelj, Bučar: “Odkar je dobil Lovrovo pismo, se je Vojko vsak prosti trenutek presedal s stola na stol kot bi imel mevlje v riti, vstajal je, hodil po hiši, grizel svinčnik ali nohte, kar je bilo hitreje pri roki, bil je raztresen, le malo je jedel in še manj govoril, pa še to očitno zamišljeno in brez repa in glave, da ga ni bilo razumeti. Bil je vidno vznemirjen, napet in nerazpoložen, da ga na koncu ni bilo več za prenašat.

Nazadnje je v trgovini s keramičnimi ploščicami počilo. Kupovanje keramičnih ploščic za kopalnico nikomur izmed naju ne predstavlja hudega užitka in Vojko je že za četrte ploščice – z mislimi očitno popolnoma drugje – zatrdil, da te so pa res lepe. In ko je za ploščice, ki so v popolnoma vseh pogledih ustrezale najinemu dogovoru “Tega pa res nočeva!” ogorčeno izjavil, da “Ja, no, res so mi zelo všeč, ti nisem tega že povedal?” je izjava izbila sodu dno. Odvihrala sva iz trgovine; kdo je koga vlekel in kdo se je spotikal za kom naj ostane skrbno čuvana skrivnost kot tudi to, kdo je toliko časa težil, kaj je narobe, da je Vojko naposled le priznal: “Le kakšne podatke mi je poslal stric Lovro? Kako naj to ugotovim, kje najdem odgovore?”

In tako se je sprožil plaz.
Najprej seveda nisva vedela niti kje začeti. Zato sva začela kar z branjem knjig, ki jih je stric priporočil. Če drugega ne, sva ugotovila, da ima stric Lovro okus za knjige. Vse po vrsti so bile odlične in sva jih na dušek prebrala. Če nisva brala, sva buljila v sporočilo strica Lovra in skušala izluščiti njegov skriti pomen. In ko sva bila že čisto obupana, kaj naj še storiva, sva preprosto igrala karte. Ne kakšnih Avstralskih iger – teh ne poznava. In ob igranju sva klepetala o tem, kaj bi se še dalo storiti. Tako naju je počasi posrkalo vase. Podala sva se na dooolgo popotovanje od vira do vira, s kar nekaj slepimi ovinki in napačnimi interpretacijami, z veliko neprespanimi urami, z vzponi in padci, s trenutki, ko sva skoraj že videla konec, in trenutki, ko naju je imelo, da bi vrgla puško v koruzo. Bilo je naporno, razburljivo, utrujajoče, adrenalinsko, obhajali so naju zelo mešani občutki – obupa, ko sva kje obtičala in nisva našla poti naprej, dvoma, ko se je pot zdela predolga in se nisva mogla odločiti ali naj jo vzameva pod noge ali raje odloživa, zmagoslavja ob velikih ali manjših uspehih ob poti, ohromljujočega strahu, ko veš, da moraš kljub temu, da je temno kot v rogu in nimaš pojma, kaj te čaka za ovinkom, da moraš naprej in to ne samo par korakov, ampak daleč, daleč, do konca. In nepopisnega odpora in nemoči, ko premagaš vsemogočen strah in se srečen s konca vrneš nazaj in ugotoviš, da si si pozabil zapomniti tisto, po kar si prišel, in da je edina pot spet ponovno v temo.

A eno je gotovo – niti sekunde časa, ki sva ga vložila v raziskovanje te precej obsežnejše skrivnosti, kot je zgledalo na prvi pogled, niti sekunde ni bilo škoda, niti sekunda ni bila vržena proč, vsak ovinek je prinesel novo zgodbo, vsaka odprava novo dogodivščino. Z vsakim korakom sva bila bogatejša – tako s tistim v pravo, kot z vsemi tistimi v napačno smer.

Počasi počasi so se začele skrivnosti razpletati, se sestavljati, se množiti, da nisva več vedela, kaj sva ugotovila in česa še ne veva in s čim je kaj povezano in kdo koga pozna, z vsakim novim korakom je bilo več razjasnjenih skrivnosti, večji del zgodbe spisan, večji del celote sestavljen. Z vsakim korakom sva bila boljša ekipa, še malo bolj prepričana, da drug brez drugega ne bi zmogla.

Nekega toplega julijskega večera mi je Vojko priznal: “Veš, neumno je bilo, da sem mislil, da bom tole zmogel sam. Da bom sam razvozlal Lovrovo nerazumljivo sporočilo. Vesel sem, da sem te vzel s sabo na to potovanje in vesel, da sem te prosil, da mi pomagaš.” Trenutek je bil preveč dragocen, da bi se človek spotaknil ob to, da ni nikoli prosil za pomoč in da se je bilo treba hudo potruditi, da mi je bil sploh pripravljen priznati, kaj ga mori. A ne glede na obrobne malenkosti, dejstvo ostaja – pot sva prehodila skupaj in hote ali nehote naju je stric Lovro potegnil v eno najboljših dogodivščin doslej! Bogastvo, ki sva si ga prislužila z njo, je nepredstavljivo! In čeprav je pri tej avanturi cilj pot sama, sva jo vendarle tudi zaključila, razvozljala in dokončala.

Izmučena, umazana in popolnoma mokra sva najprej poklicala strica Lovra, ki se mu je zdelo, da je najin dosežek vreden obiska v njegovem domačem kraju, kjer smo se dobili nedolgo po zaključku najine dogodivščine. Veselje je bilo neizmerno, a najprej nama je posodil brisačo, za katero sva že od vsega začetka vedela, da bi jo morala imeti s sabo, a je nisva imela. Pogovarjali smo se še dolgo v noč. O preteklosti, o sedanjosti, o znanstveni fantastiki ter o prijaznih in malo manj prijaznih skupnih znancih. O morali in pomanjkanju le te ter o tem, kaj si prijatelj ali kolega lahko privošči in česa si preprosto ne sme več.

Stricu Lovru se niti sanjalo ni o razsežnostih posledic, ki jih je imelo njegovo sporočilo na naju. Niti sanjalo se mu ni, da bo eno samo samcato sporočilo potegnilo toliko dogodkov za sabo. Kakšnega je brez dvoma predvidel, seveda. Pravzaprav sva ugotovila, da je bilo sporočilo skrbno in premišljeno spisano, da nama ponudi priložnost, ki sva jo z obema rokama zgrabila. Stric Lovro pa je ugotovil, da je bila dogodivščina nehote še bolje pripravljena, kot je mislil, da je.

Bila sva mu hvaležna za to izkušnjo. In kmalu smo ugotovili, da imamo veliko skupnih znancev, ki bi morda znali ceniti priložnost, da samostojno prehodijo pot, ki sva jo prehodila midva z Vojkom. Lovro nama je položil na srce le to, da jima ne pokvariva izkušnje s klepetanjem. In bili smo si enotni, da se priklonimo do tal vsakemu, ki jo bo izpeljal popolnoma samostojno od začetka do konca!

Ko sva odhajala od strica Lovra, sva molčala. Ker ni bilo besed, ki bi opisale Operacijo Dieter, kot je svoje sporočilo z vsemi predvidenimi in nepredvidenimi posledicami poimenoval stric Lovro. Vsa čast, stric Lovro, za vse, kar si vložil v Operacijo Dieter, ter za to, kar je s tvojo pomočjo postala.”