Za začetnika (pa tudi kasneje) ni nič hujšega kot to, da postavi zaklad, doživi prvi udarec z zavrnitvijo, po zavrnjeni objavi takoj zadevo popravi in potem nestrpno čaka, čaka in čaka...
To čakanje, običajno brez odgovorov na naša vprašanja, je pri nas nekaj povsem običajnega

Predlagam, da si tu izmenjamo izkušnje, da bi ljudjem malo prihranili nepotrebno čakanje in skrbi. Kot sem uspel do sedaj ugotoviti, recenzenti uporabljajo poleg uradnih navodil še neke interne smernice, ki jih eni uporabljajo bolj, drugi pa manj strogo.
Moje izkušnje:
1. V imenu zaklada uporabljati samo črke angleške abecede, po možnosti pa tudi posebnih znakov ne. Obstajajo namreč naprave, ki ne podpirajo posebnih znakov.
2. Pri najnižji težavnosti terena (1) obvezno dodati atribut, ali je zaklad dostopen invalidom ali ne.
3. Obstaja zadeva ALR = Additional Log Requirement, ki je od 2009 naprej prepovedana. Od najditelja ne smeš zahtevati nobenih dodatnih pogojev, da vpiše najdbo v online log. Mislim, da je edini pogoj to, da se iskalec vpiše v fizični dnevnik zakladka. Na primer, ne smeš pogojevati vpisa s tem, da se človek fotografira. Dodatni pogoji morajo biti neobvezni (pri čemer moraš zelo paziti, kako formuliraš stavke, da niso preveč "zahtevajoči").
4. Paziti je treba na oddaljenost med začetno in končno točko: pri ugankah je največ 3.2 km, pri multijih pa naj bi bila neomejena (takšnega multija v resnici še nisem postavil in ne vem, kakšno je recenzentovo mnenje glede tega)
Dopisovanje z recenzentom me je privedlo do spoznanja, da manj kot mu poveš, bolje je. Žal. Tako, da se sedaj več ne trudim z angleškimi opisi, vsaj takoj ob objavi ne.