Na Kofce na štruklje

Turistične bone je bilo treba porabiti, zato sva se s Simono odločila za hiter vikend skok v Tržič. Po priporočilu prijatelja sva doskočila v Glamping Mountain Fairy Tale.

Prvi dan sva uživala v Radovljici na festivalu čokolade, naslednji dan pa naju je potegnilo na Kofce. Na štruklje.

Plan je bil seveda po najkrajši poti. To pomeni čez Dovžanovo sotesko do kraja Dolina in od tam dalje peš v hrib. Pa se je plan malo zasukal, ker sta bila na drugi poti 2 keška. Na Kofce sva jo torej mahnila direktno iz Tržiča po daljši poti. Upoštevala sva Larsovo priporočilo za parkiranje in parkirišče velikostnega razreda šestih avtov, je bilo zjutraj prazno. Kljub oblačnemu in delno deževnemu vremenu prejšnjega dneva naju je zjutraj pričakalo sonce. Primerno opremljena sva jo mahnila čez reko in sledila opornim točkam zakladka. Od reke pa kar strmo navzgor. Najprej sva se lovila med drevesi in nabirala višino in po kakšnih 15 minutah prišla do prve klopce z razgledom.

Krasen razgled na Tržič. Z bridkimi spomini na čevljarsko dejavnost in tovarno Peko, kjer sem BTW vsa svoja mlada leta kupoval šuhe. Na Gosposki ulici v Mariboru, takoj ko sem vstopil v trgovino: prva polica spodaj desno. Že od 8. razreda dalje sem namreč živel na veliki nogi in na tisti spodnji polici so imeli čevlje malo večje velikosti, od 47 pa do 49. Izbiral sem lahko ponavadi med 4-imi ali 5-imi pari, cena pa je bila vedno tam okoli 150€. Ampak to je bila cena velike noge.

Kaj kmalu sva prišla do lepe grebenske poti, od koder se je videlo na levo proti Tržiču in na desno proti Dovžanovi soteski. In takšna krasna pot naju je spremljala vse do prvega vrha. Vsake toliko časa so se drevesa razprla in odprl se je pogled na levo ali na desno. Tu in tam naju je pozdravila tudi kakšna klopca. S postankom za sekundo sva si odpočila in šibala dalje. Na štruklje.

Enkrat sva naletela celo na skalno oviro in jo s pomočjo jeklenice preplezala. Ni se za ustrašit, je pa lepo izvedena.

Dalje med borovci in sčasoma se je odprl prvi pogled na pogorje Košute. Toda zamegljen. Vsi vrhovi so bili odeti v meglo, a nadmorska višina Kofc je vseeno obetala lep razgled. In tako sva jo po debeli uri prisopihala do prvega vrha: Kamnek.

Tukaj je bil seveda tudi prvi geolovski cilj: GC6AK5E Balkon nad Tržičem – Balcony over Tržič. Od tu je bil na dolino še lepši pogled, verjetno predvsem zato, ker je po ritni grabnci preteklo že nekaj švica. Videlo se je po celotnem Tržiču, vse tja do najinega začasnega domovanja. Lokacija vsekakor vredna zakladka.

Pravzaprav sva bila zelo hvaležna lastniku za to postavitev, ker sva se sprehaja po eni izmed lepših grebenskih poti. Za nama je prisopihal še en starejši stric. Je povedal, da je to leto že 66-tič na tem vrhu. Šele kasneje sva izračunala, da to pomeni letos skoraj vsak drugi dan na vrh. Pridni so ti, penziči, lepo skrbijo za svojo kondicijo.

Sonce je še vedno toplo sijalo, a lahen vetrič naju je pregnal dalje. Z novim ciljem, poiskati zakladek GC6AM2E Bonus Balcony – From flag to flag. Neke čirule čarule s koordinatami v smeri Ljubelja sem si preračunal že doma, tako da sem približno vedel, kaj naj pričakujem. Drevo iz teksta sva našla hitro, ker res markantno stoji ob poti. Simona je preizkusila plezalne sposobnosti – vse za dobro fotko.

Na iskanje prvostopenjskega zaklada sva seveda pozabila :-(. No, v tekstu je vrstni red malo obrnjen in NiSEM najbolje razumel finte s tveganjem in iskanjem atributov. Tako je petling ostal nedotaknjen, a končna točka se je kazala tam nekje v daljavi. Še dalje sva uživala v krasni razgibani panoramsko-grebenski poti lokalno imenovani tudi Milanova pot.

Dokaj hitro sva osvojila vrh Pirmance, kjer naju je pričakalo nekaj skoraj že okamenelih dreves.

In v daljavi je zaplapolala zastava. Zastava zmage, za zakladek Flag to flag. Ampak udarec za mišice: pot na Kofce pelje mimo vrha lepo po ravnem, zakladek pa je na koncu strmine na vrhu. “Kaj res moram tja gor?”. Korenček na palici alias zakladek na vrhu naju je pognal v strmino.

Padel je še zadnji švic in koordinate so pokazale na prvo smreko pri drugi klopci, tam malo pod zastavo. Seveda sem se pred pavzo zagnal najprej k smreki, a razen WC papirja tam NiSEM našel nič drugega. “Pridi na jabolko, bova potem iskala.”, me je priklicala Simona. Sočna Adamova mi je dala moči in spoiler fotka me je napotila na drugi konec hriba. Objekt iz namiga sem hitro našel, teren 3,5 * pa je naredil svoje. Z namigom, da je v bistvu le eno možno skrivališče, ampak ni treba plezati, sem mislil opraviti hitro. A edino “le možno skrivališče” je bilo prazno. Pred mano pa je en ustrelil DNF, nazadnje pa najden slabo leto nazaj. Pogled je odtaval dol po hribu, če ga je slučajno odneslo po strmini. Pregledal sem tudi kamne, ki so se ustavili pri spodnjih drevesih, a ga ni bilo. Tukaj vstopi v iskanje še boljša polovica. Ma naredi “3 korake” in reče tisti bedasti stavek: “Tukaj je!”. Pogledam jo s kislo faco, ker tam sem jaz že res vse preiskal. Ampak je res bil tam. Pa je šlo 15 minut za iskanje. Po letu dni s škatlico vse v najlepšem redu!

Vpis in gema weiter. Spustiva se na drugo stran navzdol po strmini, ki je bila res prava strmina. Svinjsko strma, a kratka. Pod njo pa krasen razgled na lepe modre rožice. Enzijane.

OK, 2 najdena, one to go. Prideva na križpotje cest, kjer naju pričaka rdeča tabla: Kofce 2h. Vse skupaj bi moralo biti hoje 3,5 ure, a se je zaradi iskanja zakladkov in večje pavze malo zavleklo. Na poti sva do zdaj bila že 3 ure, zdaj pa še 2h to go.

Moralno naju je prizadelo, a sva se hrabro spopadla s pesom, ki je lajal na naju iz bližnje počitniške hiše in strmino za njo. Višinski metri so padali kot za stavo, zemlja pod nogami pa je bila zaradi hitrosti hoje že kar rdečkaste barve. Me ne, se samo hecam. Neka Terra rosa je bila v tleh in res je zgledala rdeče. No, prisopihala sva na vrh in se sproščeno zapodila po ravni poti. Naenkrat sem zagledal v blatu odtis velike šape, verjetno medvedove. Ne poznam natančno, a mislim da je bila. In tak lepo sveža v mehkem blatu, da sva je bila oba ful vesela.

Ma ne me kakat, kap me je skoraj trofla. Oprezal sem levo in desno in se začel glasno pogovarjat. Seveda kosmatinca nisva srečala in čez nekaj časa sva na dogodek pozabila. Preden sva se približala križpotju poti in prispela na Kal, sva na lepi gozdni potki imela krajši postanek s prehrano. No, sprobala sva skoraj vse klopce po poti. Luštne te klopce, take za nogice spočit.

Očitno sva bila že kar na višini, ker je okoli naju cvetelo polno žafranov, tokrat vijoličnih in belih. Sva pa na križpotju naletela na nov smerokaz, ki je obljubljal le še uro hoje.

Še vedno sva se vzpenjala. Bila sva že dovolj visoko, da sva opazila tudi prve zaplate snega. Razen onega penziča na vrhu Kamneka, enega tekača in enega medveda to be nisva na poti srečala nikogar drugega.

Ko sva se tako spet vzpenjala po strmini, prideta mimo naju duši št. 3 in 4. Dečko naju lepo prijazno vpraša, ali greva na Kofce na štruklje. In ker če ja, potem … naj se ne veseliva preveč, ker … Simona vrže oke na pecle … ker je koča zaprta. Tudi ona dva sta prišla iz Maribora na štruklje, pa sta jo kratko potegnila. Well, well, doživela sva strašno razočaranje. A sva se oba strinjala, da lepa pot odtehta zaprto kočo. No, do koče ni bilo več daleč, zato sva se vseeno odločila, da doseževa današnji cilj. Kakopak je bil na Kofcah še en korenček na špagi. Nekaj časa naju je pot vodila v popolni tišini, razmišljanju in cedenju slin. “Pa vse sem pripravila za ta izlet,”, je rekla Simona, “samo tega NiSEM pogledala, kdaj je koča odprta!”. Naj vam povem, da presenečenje sledi. Beri dalje. Prišla sva do kolesarske poti, koča je bila že sumljivo blizu. Skozi smrekov gozd so naju spremljali razcveteni telohi, ki so v dolini že davno odcveteli. Pogled na njih je začasno upočasnil slinjenje in preusmeril misli drugam.

Tam v daljavi sva zagledala kočo na Kofcah, a vrhovi pogorja Košute so bili še vedno v megli.

Prisopihava do koče in na njej piše Odprto: OSNP (OSNP=Odprto Sobota Nedelja Prazniki), razen junij do september OS. Jap, danes pa je ponedeljek, 25. april 2022. Zaprto. Pa saj sva vedela, kaj bo. Ni štruklof.

Pala mauza pred kočo in hiter skok do tretjega korenčka na današnji poti GC1Y4B5 Kofce, ki se skriva pod skalo malo nad kočo. Ma je zvito skrit. Stojiš na njem, pa ga ne najdeš. Višinska razlika, Miki, višinska razlika. Spustim se navzdol do njega po precej blatni strmini. Preveč strmi, da bi jo obvladal na dveh nogah, zato je trpela še rit. Malo je bila blatna, a sem se hitro pobral. Zakladek pa s pomočjo spoilerja in namiga hitro najden.

Vrnem se do koče na zaslužen počitek. Počitek z grenkim nasmehom in lepim pogledom. Vmes nama je zmanjkalo še vode, ker sva računala na pijačo in hrano na koči. Ni bilo torej sladkega zadovoljstva, tudi železna rezerva je pošla že po poti. Odkorakala sva torej dalje v dolino, v smeri tja proti kmetiji Matizovec. Kot nalašč sva morala mimo 94-tih gajb piva Laško in Union in to s suhim grlom. Kdor me pozna, ve da ne pijem rumenega napitka, ampak v sili bi verjetno tudi to. Sva že razmišljala, če bi se kaj skupaj nateklo iz vsake flaše malo…

No, pot navzdol je bila le še rutina. V slabi uri sva bila pri Matizovcu in čez kakšnih 20 minut že na parkirišču, kamor naju je prišel iskat prijazen lastnik glampinga, kot smo se dogovorili zjutraj.

Prevoz direktno v hišico, kjer so za naju že zakurili velik čeber vode, ki je imela ob prihodu 37°C. Kaj češ lepšega kot razvajanje v dvoje po takšnem lepem izletu?

Aja še presenečenje: isti lastnik, ki fura kočo na Kofcah, ima prodajalno štrukljev tudi v Tržiču, kjer sva si jih po napornem dnevu KONČNO privoščila.