Pohorski FTF

Takole je bilo. Objava prejšnji dan, ko sem že spal. Zjutraj jo vidim ampak … moram v službo. Že zjutraj je dišalo po lepem sončnem dnevu, zato sem gojzarje in pohodniško obleko vzel kar s sabo. Malo pred 15.00 uro sem bil že na parkingu pod Pohorjem, totim našim bregom. Samo ne na tistem velikem plačljivem parkingu, ampak malo bolj dol, blizu sladoledarja. Ker sem gajc in nočem plačat parkirnine. Poleg mene parkira ena teta. Po tihem upam, da ni geolovka in ne gre na FTF, ker je bila tolk mlada, da njenemu tempu ne bi mogel slediti. Preoblekel sem se vse do gat. Ta teden je po kratki mrzli zimi nad nas prišel anticiklon lepega vremena in je bilo zunaj prijetnih 15°C. Zato tudi bunde NiSEM vzel s sabo.

500 metrov ravnine tja do gondole sem hitro prehodil in se z istim tempom zagnal tudi v breg. Pot me je peljala mimo napisa “Zvonček želja – 50 minut”. To je za mlade, za nas starejše pa kakšnih 15 minut zraven.

Pičim po cesti dalje in ugotovim, da tukaj že dolgo NiSEM hodil. Precej podrtih dreves, nekaj od žledoloma, nekaj pa verjetno od redne sečnje. Zaradi tega se odpre tudi lep pogled na dravsko dolino.

Ko pridem do 180° ovinka, jo mahnem namesto proti Trikotni jasi kar po bližnjici do vmesne postaje gondole. Teren se tukaj prevesi iz ravnega v pravo strmino. Švic teče, a kmalu v lepem sončnem vremenu pridem do srednje postaje gondole. Tukaj obvezen selfi, da pošljem domov, tak malo za rajcanje.

Gondola nad mano vozi že ves čas, tako da bo verjetno vozila še celo popoldne. Če vozi, potem vozi, a ne? Zunaj taki lepi sonček, da so doma že jezni, da niso šli zraven. Opa, se pa tukaj pojavi prvi sneg. Derezice imam sicer v rukzaku. Ker je bil moj namen samo hiter FTF, potem na vrh in z gondolo dol, NiSEM imel s sabo tudi nobenih drugih stvari. Še vodo sem vzel samo 3 dcl.

Luštna pot, taka po gozdu. Glede na to, da je to senčna stran Pohorja in sem jaz še vedno na soncu, sem prav dobre volje.

In tako pridem do zvončka želja, kjer je tudi GZ za FTF. Najprej torej … iščem FTF. Namig jasen, tudi zunaj jasno, v glavnem … jasno, kje bi lahko bil. Hitro najden, a presenečen. Logbook mi je poznan, ja ker sem ga jaz kreiral kakšnih 10 let nazaj. No, sem pa prvi, tako da ja, FTF je padel. Spet eden po dolgem cajtu. Sem jih že kar malo pogrešal.

Celo pot do sem sem prehodil sam, a pri iskanju me je zmotila ena teta z dvema kužkoma. Me je vprašala, če gobe iščem? Ne gospa, FTF-je iščem… Nekaj časa je še ostalo za zvonček želja. Trikrat zacinglaš in si nekaj zaželiš. Če si fejst zašvical, se ti želja izpolni.

Že med potjo sem se poigraval z idejo, da bi se takoj po FTF-ju vrnil v dolino, ker sem imel zvečer še neke obveznosti. Ampak, vseeno grem raje gor do zgornje postaje gondole in se potem peljem dol z gondolo. Malo čez gozd in pridem ven na spodnji postaji žičnice ob stari fiski. Spet z vsemi čutili zajamem lepo sonce, a tukaj že pridem v območje večnega snega in ledu.

Od tod dalje torej … po snegu. No ja, sneg je na progi, na poti pa vse suho. Moje moči že popuščajo, tempo je izrazito padel, sploh potem, ko so me še trije prehiteli. Čakala me je še zadnja strmina, ki je tak strma, da bi že lahko plezal. No OK, ni tak, ampak ko si utrujen, tak zgleda.

Korak po korak grizem strmino, dokler se nad horizontom spet ne pokaže sonce. To pomeni, da sem na vrhu!!!

Še v soncu na vrhu. Idealen dan. Za martinčkat. Ker to vsi delajo, medtem ko se smučajo. Več pijejo kot smučajo, zato sem se tudi jaz ustavil na sončku. Samo pijača je bila iz nahrbtnika, ker je bilo že vse ostalo zaprto. Tudi smučarska proga je bila Gesperrt. Gondola vozi, jaz pa se usedem na klopco, se lepo v miru preoblečem in obe mokri švic majci vržem v rukzak. Uživam na soncu. Zmotita me le dva osebka, ki se v sosednji koči ful glasno pogovarjata in kalita mir lepega sončnega zahoda. Na ušesa ujamem njun pogovor, ko en reče: “Čuj da neo ki še danes dež?”. Nasmehnem se šali in uživam dalje v soncu.

Imam še malo časa, preden zaide sonce, potem pa grem z gondolo dol. Ampak naenkrat se gondola ustavi. Kaaaaaaaj? Ura je 16.15. Zakaj je nehala vozit? NiSEM pogledal, kako vozi. Pa ne mi rečit, da pelje spet čez eno uro. … … … Grem pogledat na oglasni pano. Res je. Počakat bo treba. Kaj mi je res bilo tega treba?

Sedim na klopci. Presedem se čisto na levo, da ujamem še zadnje sončne žarke, ko slišim, da nekaj zaropota. Zvok je pravzaprav precej dolg, ko ugotovim, da grmi. Grem mal naokrog pogledat, kwa dogaja in vidim, da se po dolini že dež vleče. Prav vidi se, kako poševno pada.

Glede na to, da smo mi še vedno v soncu, bo ta ploha tam spodaj verjetno šla mimo. Pihne tudi veter in zazebe me. V takem sočnem vremenu seveda nimam nič s sabo, zato si nazaj oblečem tisti dve mokri majici iz nahrbtnika. Kar čez vetrovko, da me manj zebe. V bistvu sem moral čakati 45 minut, ker gondola vozi po 16.00 uri vsako polno uro, vkrcavanje pa je možno od polne ure do 5 minut čez polno uro. Zadnjič sva s Simono prišla na vrh 7 minut čez uro, pa naju niso gor spustli. No, dol.

Dobro. Čakam. Vedno bolj grmi. Sonce je zginilo, ne samo za horizontom, ampak tudi za črnimi oblaki. Veter jih je prignal. Naj še zdrži teh 10 minut, da pridem dol do avta, potem pa se zaradi mene lahko vlije.

Ura je 17.00 in grem kar na gondolo: “Gospod, gondola ne vozi, ko je neurje!”. Kaj so to moje lepe uhice slišale. Ne me zaj******. Kak naj pridem dol? “Gospod, počakat bo treba, da neurje mine, potem pa lahko zaštartamo.”. Pogledam na radarsko sliko in od Gradca dol vse rumeno in rdeče. Lije ko iz škafa. Gre pa proti nam.

Tak kot zgleda, te gondole ne bojo še do jutri zjutraj zagnali. Opcija 1 je tako padla. Razmišljati začnem o opciji 2, ki pomeni “idi peš nazaj po isti poti” ali pa o opciji 3: “idi peš dol” ali pa o opciji 4: “idi peš”. Zeblo me je ko pesa, zato sem se odločil za eno izmed opcij od 2 do 4. Bolj kot ne za sebe sem na glas rekel, da grem pa kar peš dol. In oglasil se je še eden in je rekel, da gre on tudi.

Mahnila sva ga proti Lukeju in Trikotni jasi. Zgornji del je bolj položen zato sva imela odlično povprečno hitrost. Ja, skoraj tekla sva. Doli v dolini je že kar nekaj časa deževalo, tukaj gori na Totem bregi pa še vedno nič. Prišla sva na strmino nad Lukejom, te pa dobim na rokav eno belo piko, ki se od rokava odbije. Pa še eno. Pa še eno. Pa še eno. Majke mi, to je babje pšeno. Pa to je OK, samo da ni dežja in da ni mokro. Breg je namreč ful strm in blaten, ker trava še ne raste. Ker če bi bilo mokro, bi bilo tudi spolzko.

Ja kaj misliš, da se ni vlilo. Po 5 minutah je babje pšeno izginilo, dež pa je začel deževati. Oni stric je pobegnil naprej, jaz pa sem zavil v gozd, ker sem mislil, da bom tam bolj na suhem. Pa jade. Drevesa so še brez listja, zato od hoje po gozdu ni efekta. Drevesa pa podrta križom-kražom, tako da se je moje napredovanje signifikantno upočasnilo. Spet sem se odločil, da grem iz gozda ven na progo. Zdaj že lije kot iz škafa, tako da mi je vseeno. Dežnika seveda NiSEM vzel, kaj bi z njim pri 15 stopinjah. Pri Lukeju spet zavijem v gozd, a samo zato, da malo prečkam ovinek. Pot me vodi po downhill progi, a kolesarja ne pričakujem. Po progi teče zdaj že kar orng potok, tako da se prebijam mal na levo, mal na desno stran potoka. Čevlji mi še kar dobro držijo in še niso premočili. Ja, novi so.

Te pa pridem dol do Trikotne jase. Od tod dalje pa je po progi sneg. Ob robu teče potok. Sneg je ko žlofarca, potok pa … moker. Kje te naj hodim?

Grem ob levi strani proge. Pod nogami mi čofka kot včasih doma ponoči. Vsak korak je težek, pazim le, da ne zdrsnem. Grem na desno stran proge, kjer je … situacija ista. Čofete, čofete, čofete. Čevlji takšne H2O obremenitve niso več zdržali in pojavil se je tisti ne/prijetni moker občutek v notranjosti. OK, ni več daleč. Izza ovinka vem, da bom kmalu videl spodnjo postajo gondole. Lije ko iz škafa, a zgleda, da je to le ploha, ker v daljavi izza oblakov vidim sonce.

Jaz pa moker ko pes. Počasi zagledam gondolo in ne boste verjeli. Vžgali so jo. Premika se!!! Če bi malo počakal, bi se lepo peljal domu. Ampak, kdo bi vedel…

Še zadnjih 500 metrov poti in potem pridem do spodnje postaje gondole. A veste o čem sem razmišljal? Če ne bi bil tak gajc, bi zdaj bil že pri avtu. Zdaj pa imam še 500 metrov po dežju do avta. Malo za sprehodit, ko prideš z gondolo dol. Ja, samo zdaj mi ni bilo do sprehoda. Crkjen sem bil in celi jaz me je bolel. Ampak mi je uspelo! Avto me je še čakal.

Brez razmišljanja sem sedel v avto in se odpeljal domov. Nič preoblačenja, nič preobuvanja, nič! Domov direktno v bano pod topel tuš. V glavnem, ful fajn FTF, zalit pa tak kot že dolgo ne. Ja, Pohorci forever.

Aja še to: s Simono sva šla potem na telovadbo, ker sem ji tako obljubil. Potem šele me je bolel celi jaz!