Obisk v središču (geolovskega) vesolja

Seattle, največje mesto regije Pacifiški severozahod, ki jo državna meja po 49. vzporedniku razdeli med ZDA in Kanado, sem obiskal večkrat. Je eno tistih mest, za katera je oznaka drugačen obraz Amerike pohvala. Morda zato, ker je bilo – vsaj tako so mi povedali – pribežališče svobodomiselnih in drugačnih v letih konzervativne oblasti v Kaliforniji, posebej v obdobju guvernerja, ki je kasneje postal celo ameriški predsednik. Ali morda zaradi vpliva priseljencev skandinavskega izvora, ki ga je mogoče začutiti vsepovsod, posebej pa v zgodovinskem središču skandinavske kulture, četrti Ballard. Ali pa zaradi večinoma mlajših in visoko izobraženih priseljencev, ki so v te kraje sledili podjetjem, kot sta Microsoft in Boeing, in v zadnjih dveh desetletjih Amazon in Starbucks. Nenazadnje je Seattle v pop-kulturo prispeval Jimija Hendrixa in vodilne skupine grunge-rocka, kot so Nirvana, Pearl Jam, Alice in Chains ali Soundgarden, pa tudi njihove sopotnike The Walkabouts (katerih vodja Chris Eckman že nekaj let živi in deluje v Ljubljani).

Vsi obrazi mesta se morda še najbolje združijo v celoto v pisani nekonvencionalni četrti Fremont, ki se je leta 1994 uradno razglasila za središče znanega vesolja. Krajevne table dobrodošlice zato svetujejo, da premaknete uro za 5 minut naprej ali nazaj oziroma jo kar vržete stran. Trditve, da je obeležje na križišču severne Fremontske avenije in 35. ceste zares središče vesolja, ni mogoče znanstveno ovreči (res tudi ne dokazati, a to je manj pomembno). Zanesljivo pa je mogoče dokazati, in sam sem to preveril dvakrat, da je Fremont, oziroma še natančneje poslovna stavba pod velikim viaduktom Aurora na 34. cesti nasproti turške kavarne, središče geolovskega vesolja.

Moj prvi obisk marca 2013 je bil povsem običajen. Izkoristil sem priložnost, pobegnil oderuškim cenam nočitev v času kongresa v San Franciscu dan prej in si prislužil spominek in novo ikono v seznamu najdenih vrst zakladov. Svoj obisk zaklada Geocaching Headquarters sem napovedal in dobil potrditev, da lahko pridem ob 14. uri (postopek je danes nekoliko drugačen, ponujajo več vodenih ogledov kot takrat, vse pa je lepo razloženo v opisu zaklada). Dopoldne, ki navkljub napovedi ni bilo deževno, sem izkoristil za sprehod po mestu, od zaklada do zaklada seveda, potem pa sem se usmeril proti Fremontu in točno ob uri stopil v preddverje, ki so ga takrat imenovali lokvanjev list (lilypad).

Tam je že bilo nekaj geolovcev, po darilu dobrodošlice, ki sem ga dobil od dekleta s sprejemnice, pa sem se seveda usmeril k veliki skrinji, se vpisal v dnevnik in opravil nekaj menjav v zakladnici sledljivčkov. Potem sem še malo postaval naokoli, zabeležil kodo popotnega hroščka, ki je obiskal Mednarodno vesoljsko postajo, razmišljal, ali bi kupil kak spominek (gorenjski geni so prevladali), in naredil nekaj fotografij, potem pa že nisem imel več kaj početi. Drugi obiskovalci so bili bolj slabo pogovorljivi, najbrž od silne ukrivljenosti prostora v središču vesolja, zato sem kar hitro odšel. Najprej do zaklada pri Fremontskem trolu, ki ga nisem našel, nato pa je začelo deževati in sem se hitro vrnil v hotel. Naslednje jutro sem se še v temi lotil zakladov v parku okoli stolpa Space Needle, tudi dolgega in zanimivega multija Seattle center art tour, ki sem ga zaključil tik preden so izvolili papeža. Potem pa na dvojni Street Bean Espresso in na dolgo pot domov.

Natanko 2 leti kasneje je bilo čisto drugače. Mojemu razmišljanju, da bomo Slovenijo sedežu geocachinga najlažje predstavili z osebnim stikom, so pritrdili tudi drugi iz SGK in mi uredili obisk. Z Anniko, eno od lakajk (Lackey), kot pravijo zaposlenim v podjetju Groundspeak, sva se dogovorila za podrobnosti, ovinek na poti v San Diego je s tem dobil čisto drug pomen. Priletel sem večer pred obiskom, ravno še dovolj zgodaj, da sem jutranji najdbi dodal še eno in zadostil zahtevi za vpis challenge zaklada West Meets East Cache Challenge ter še četrtič neuspešno obiskal hotelu najbližji Oops. Časovna razlika in nervoza sta me zbudili malo po 4. uri, po nekaj pisarniškega dela sem bil na sprehodu po mestu, ko so bile ulice še skoraj prazne in so prav vabile k iskanju urbanih zakladov. A sem se po dveh najdbah in neuspešnem iskanju Double Bubble Toil & Trouble (za utrujenega popotnika z mislimi čisto drugje misija nemogoče) naveličal in se odpravil nazaj v hotel ujet še kako uro spanca pred dogodkom dneva. Spotoma se mi je nasmehnila sreča pri Oops. Končno! Hudičevo dobro skrito! Malo pred poldnevom sem bil na znanem kraju ravno toliko prej, da sem si v kavarni čez cesto zbistril misli s turško kavo s kardamomom.

Preddverje se ni veliko spremenilo. V minuti ali dveh, kolikor sem čakal Anniko, sem opazil, da so napis Groundspeak nadomestili z napisom Geocaching, najbrž v želji poudariti, da gre za sedež celotne igre in ne le podjetja, ki jo vodi. S prihodom moje gostiteljice pa se je začelo zares. Kar takoj ob vstopu mi je kot prvemu obiskovalcu iz naše geolovske skupnosti pripadla čast, da z bucikama postavim Slovenijo na velik zemljevid sveta, razpet na steni ob prehodu v pisarniški del. Po kratkem predstavitvenem klepetu je sledil voden ogled.

Groundspeak danes zaseda skoraj celo tretje nadstropje poslovne stavbe, delovni prostori se kot podkev ovijejo okoli preddverja in menze za zaposlene z imenom Signal Cafe. Vodje posameznih oddelkov imajo svoje pisarne, ostali pa delajo v skupnih prostorih na svojih delovnih prostorih (kubiklih), višje pregradne stene ločujejo oddelke med seboj. Seveda sem najprej spoznal oddelek za stike z uporabniki in prostovoljci, kamor spada Annika, potem pa sva obšla še prodajni oddelek, računalničarje, oddelek za mobilne aplikacije in na koncu še oddelek za razvoj spletnih storitev in uporabniško izkušnjo. Videl sem tudi slavne hrčke, ki so sicer iz pliša. Prostori so zračni in svetli, z nevpadljivo dekoracijo z naravnimi motivi, videti je, da je delo tam prijetno. Sprostitvi je namenjenih kar nekaj prostorov, poleg menze imajo tudi prostore z mizo za namizni tenis, ročni nogomet in nekaj, kar je podobno igri z imenom air hockey, največji vtis pa so name naredile tri mize z velikimi Lego kompleti (Batmobil, London Bridge in Star Wars Millenium Falcon). To zlagamo, če stvari postanejo preveč napete, je rekla Annika. Med ogledom sem srečal kar nekaj obrazov, ki so mi bili znani iz Groundspeakovih videov, z nekaterimi smo se zapletli tudi v malo daljši pogovor. Tako sem spoznal Moun10bika, očeta geokovanca, pa Jayme in Bena, znanca iz lanskega prvoaprilskega videa, ki so zadolženi za spletne storitve. Pohvalil sem novi iskalnik (za katerega resnično mislim, da je dober in sem ga na tem potovanju veliko uporabljal), pa so jih seveda zanimali moji vtisi tako o iskalniku kot o spletnem mestu nasploh. Nekateri so mi podarili tudi svoje osebne sledljivčke, okrogle sledljive ploščice, na katerih sta slika iz profila in geolovski vzdevek. Na koncu sem jih nabral kar nekaj in se že tam odločil, da jih bo šla večina v nagradni sklad za srečelov in kviz na srečanju na Šmarni gori (še en razlog več, da pridete…).

To je bil lahkotni del obiska, sledila pa so bolj vsebinska srečanja, katerih cilj je bil predstavitev slovenske geolovske skupnosti ter naših želja in potreb. Najprej s Cindy in Heather, ki sta zadolženi za stike s prostovoljci, nato z že v prejšnjem prispevku omenjenim Ericom in na koncu še s Chrisom, ki je zadolžen za stike z lokalnimi organizacijami. Vsem sem na kratko predstavil najprej Slovenijo in nato še podrobneje geolov in geolovsko skupnost pri nas, tudi v primerjavi z državami, ki jih vsi dobro poznajo in so po razširjenosti geolova primerljive z nami. Zanimalo jih je vse. Kakšne zaklade imamo, koliko je aktivnih geolovcev, koliko se poznamo med sabo, pa srečanja in lokalna organiziranost, razširjenost uporabe aplikacije za mobilne telefone in ročnih GPS naprav, stiki s sosednjimi državami, pa tudi moje osebno mnenje o tem in onem. Vsi so me tudi vprašali, kako nam lahko pomagajo. Moj prvi odgovor je bil, da tako, da si zapomnijo, da je nekje v srednji Evropi po velikosti sicer majhna, a zelo aktivna geolovska skupnost, ki je povsem primerljiva z nekaterimi iz takega ali drugačnega razloga prepoznavnejšimi državami (kot npr. Belgija, Nizozemska, Francija ali Irska). To pomeni, sem poudaril, da si želimo enake obravnave, kar vključuje tudi lastnega recenzenta in spominek, pa tesnejše stike s SGK in morda tudi obisk katerega od sodelavcev, ki se vsake toliko mudijo v Evropi. Dobil sem vtis, in prepričan sem, da se glede tega ne motim, da so to vsi sprejeli z razumevanjem in tudi pripravljenostjo, da nam želje izpolnijo. Vse skupaj je bilo zelo intenzivno in ko sva se na koncu z Anniko spet dobila v menzi, sem bil popolnoma izžet.

Na srečo so imeli zame še posebno presenečenje. Najbrž imaš v načrtu še kaj geolova, me je vprašala Cindy in mi predlagala, da skupaj obiščeva nekaj zakladov, ki so vključeni v HQ Geo Tour. Opravil sem menjave sledljivčkov v veliki skrinji (Lego figurico #914 sem oddal že prej), potem pa sva šla na pot. Zakladoma pri Fremontskem trolu in pod viaduktom Aurora sem dodal še najdbo Fremontske knjižnice in velikega poštnega nabiralnika, pa seveda navdušujočih Golgafrinčanskega telefona in Stolastega drevesa, ki ju mnogi poznate iz videa Kako skriti zaklad. Dobra ura sprehoda po Fremontu v lepem pomladnem vremenu (prejšnji dan je menda močno deževalo) je bila ponovna priložnost za poglobljen pogovor o sedanjosti in prihodnosti geolova v Sloveniji in nasploh, pa tudi za izmenjavo geolovskih izkušenj in spoznavni klepet. Žal je za vse zaklade Geo Toura zmanjkalo časa, krožni Fremontski multi in en tradicionalni zaklad sta mi ostala za naslednjič. Poslovila sva se pred Starbucksom, do odličnega Fremontskega piva sem prišel šele na letališču.

Kaj naj še povem o najvznemirljivejšem dnevu svoje geolovske kariere? Spoznal sem nekaj zanimivih in nadvse prijaznih ljudi, ki so si vzeli veliko več časa, kot sem pričakoval, in z zanimanjem poslušali, kar sem povedal. In govoril sem veliko… Prepričan sem, da je Slovenija zdaj postavljena na zemljevid in da se je sogovornikom tako vtisnila v spomin, da jo bodo težje spregledali. To potrjuje tudi blog, ki je nastal po pogovoru pri Ericu, v katerem smo prikazani kot skupnost, ki se zaveda pomena kakovosti v geocachingu in si glede tega aktivno zastavlja vprašanja. Verjamem pa, da to ne bo ostal edini rezultat mojega obiska.