Zaklad meseca – Rudolph’s TB place by AljoNeja
Jelenček Rudolf je med vsemi severnimi jelenčki najbolj poseben – ne zaradi hitrosti ali moči, temveč zaradi svojega svetlečega rdečega nosu. Ta nenavadna lastnost ga je dolgo delala drugačnega, a ravno to ga je nekoč rešilo iz osamljenosti. Ko je z meglo prekrita božična noč ogrozila dostavo daril, je Božiček spoznal, da Rudolfov nos ni napaka, ampak darilo, ki lahko osvetli pot. Božiček, vedno prijazen in poln veselja, je znal videti dobro v vsakomur. Zato je Rudolfu zaupal najpomembnejšo nalogo – voditi njegovo vprego skozi temo. Med zvezdami in snežnimi oblaki je Rudolf s svojim rdečim nosom sijal kot svetilnik, ostali jelenčki pa so ga prvič sprejeli kot enakovrednega člana ekipe. Od tiste noči naprej Rudolf ni le simbol poguma, ampak tudi sporočilo, da lahko prav tisto, kar nas dela drugačne, postane naša največja prednost. Božiček in njegova jelenja ekipa pa vsako leto znova dokazujeta, da se čarobnost skriva v prijaznosti, sodelovanju in majhnih dejanjih, ki prinašajo veselje po vsem svetu.
Rudolfov dnevnik
Jelenček Rudolf je svojo vprego tik pred lanskim Božičem vodil na posebno mesto, sploh ne daleč od nas. Tam se je ustavil in za nas, geolovce, pustil prav posebno presenečenje. Čudovito pripravljen TB hotel, pravi magnet za priljubljenčke (od 65 obiskovalcev mu ga je na lica cmoknilo kar 41 geolovcev), sedaj stoji le streljaj od Postojne. In če razmišljamo, kam bi odložili zanimiv sledljivček ali pa zgolj iščemo pravo božično geolovsko destinacijo, se odpravimo do tega zanimivega mesta. Takole sem sam zapisal po obisku: “Definitivno top presenečenje. Odlično pripravljeno skrivališče, zadosti daleč od civilizacije in firbčnih nebodisigatreba bunkeljnov, notranja ureditev enostavno špica. Edino kar bi mogoče dodalo še piko na i, bi bilo, če bi zaklad obiskal v božičnem času, po možnosti z vsaj nekaj snežne odeje. Samo, to je bila moja izbira, da pridem mimo na robu poletja. No, sicer pa mi nihče ne brani, da ne pridem na ta mirni in lepi kotiček obiska Rudolfa še enkrat okoli Božiča. Če bo takrat sploh doma in ne bo ravno vozil božička okoli po svetu. Ko sem se vpisal in zaprl škatlo, sem opazil dvojico, ki je na robu ceste nekaj gruntala, pogledovala v mojo smer. Med vračanjem sem srečal nemška geolovca, seveda sem ju popeljal do škatle po stezici s travnika.” Ja, res se na obisk odpravimo prav zdaj, v božičnem času. Kajti mogoče srečamo v tem času celo Rudolfa. Lastnika zaklada trdita, da se je upokojil in tam preživlja leta svoje pozne zrelosti. Sam mislim, da temu ni tako. Rudolf se vendarle ne more postarati, on je tako kot Božiček – večen. No, vsaj dokler bodo na vseh štirih straneh sveta otroci, ki bodo verjeli vanj, bo zagotovo še vodil svojo vprego, vozil Božička, njegove sani, polne daril, naokoli.
Samo kot zanimivost pa še tole … zgodba o Rudolfu in njegovem sijočem nosku ni povsem iz trte izvita. Dejansko ima celo znanstveno razlago. Znanstveniki z Univerze v Lundu na Švedskem so dokazali, da se severnim jelenom nosovi dejansko obarvajo rdeče, kar je del raziskave o delovanju živalskih telesnih procesov, ki niso vidni človeškemu očesu. Z uporabo termalne kamere s toplotnim senzorjem so znanstveniki pokazali, da se nosni del severnega jelena obarva rdeče, za razliko od preostalega telesa, ki je prekrito z izolativnim kožuhom. Takole pravijo: »Žival je tekom evolucije razvila pomembno mrežo kapilarnih žil v smrčku, ki ji omogoča uravnavanje telesne temperature. Ko so raziskovalci dva severna jelena postavili na tekalno stezo, so z infrardečo kamero snemali in opazovali toploto, ki se je širila iz njunih glav. Opazili so svetlo rdeča območja na gobcu (…).« No, pa naj še kdo podovomi o božičkovih jelenih, Rudolfu, božičku ali bognedaj celo samem Božiču. Imejte lepe praznike, želja za geolovca pa je tako verjetno samo ena … čim več lepih doživetij, povezanih z zakladi, v letu 2026.
