Danijelove dogodivščine (deseti del)
Pri zakladu Pogled na Snežnik mi je pa uspelo ujeti FTF. In to skupaj z mmrvos.
Nekaj dni nazaj sva z mmrvos in najinim psom Nerom poskusila priti do tega zakladka. No, prvi del je še nekako šel, drugi del pa… jaz v supergah, ena veja je že počila pod mojo težo (suha, da ne bo pomote), bukva mokra, in takrat si nekako nisem upal splezati še drugi del. Pa sem šel dol. Vmes sva malce klepetala s dr.Gumpijem in ja, malce me je dregnil v rebra, da naj se podvizam. Pa je ves čas padal dež, pa padal dež, potem je zaklad skoraj našel še jeancaffou, ampak na mojo srečo je tudi on obrnil. Tako je FTF še kar čakal. Prvega maja pa sem rezal in vlagal čemaž in z mmrvos sva se dogovorila, da greva poskusit še enkrat, ko se ozračje malo posuši. Ravno ko sem zmiksal zadnjo rundo, me mmrvos, ki je šla z Nerom na Vidikovec, pokliče: “Ej, nekaj se oblači. Daj me hitro poberi pa greva po tisti zaklad.” No, pa sem se opremil, in tokrat ne s supergami, temveč z gojzarji, usedel v avto, pobral mmrvos in Nerota in smo šli. Drevo je bilo relativno suho in gojzarji so dobro prijemali, da mi ni drselo. Tako sem prilezel tudi na drugi del. Tam se lepo naslonim na eno vejo, vzamem logbook ven in VPIS. Aja, pa popravil sem zaklad nazaj, kjer je bil. A zakaj? Hm, ja, zato, ker sem ga prvič hotel dobit dol z vejo, pa ni šlo. Sedaj je na mestu, kakor je bil. Obljubim.
Ko sem začel potem počasi plezat dol, mi nekje na sredini mmrvos reče: “Pa si mene vpisal? Ker če ne, boš še enkrat lezel gor.” Seveda sem jo. Šele na tleh sem potem odkril, koliko adrenalina mi je nabil tale zaklad. Ko sva prišla do avta, mi mmrvos reče “Ej, a greva še smrdljivko nabrat za solato?” In jaz sem ji rekel nazaj: “Takoj, samo da si dam srce iz hlač nazaj v prsni koš.” Smeh od mmrvos je bil neopisljiv. Meni je bil zaklad odličen. Gamsek mi je rekel, da mi bo všeč, in res mi je. Pohvale lastniku in hvala za postavitev na mojem domačem terenu ter seveda za FTF.
Za dodatek pa še log od mmrvos:
»Ko smo šli z navdušenjem iskat FTF in pridem do mesta postavitve – o groza, plezanje. Potem še mokra spolzka bukva in neprimerna obutev za plezanje. Previdnost je previdnost, se z dmrvosem in Nerom obrnemo in lepo domov.
Takoj ko je bil možen 2. poizkus (na 1. maja) pa gremo na ponovni lov. Tokrat lepo v opremi (gojzdarji) v trdni veri, da bom plezala do zaklada – vendar sem to misel na licu mesta opustila. Z malo groznim pomislekom se dmrvos odpravi namesto mene v akcijo. Ne vem, kaj je bilo huje: ali opazovati 100-kilsko maso, ki se je dvigala navzgor, ali da bi sama poizkušala. 😀 😀 V glavnem ne znam opisat groze, dokler dmrvos ni stopil nazaj na zemljo. Za geocacherje obveščam, da naj mislijo tudi na take, ki imajo 100 kil in na betežne starostnike z rahlo vrtoglavico. 😀 😀
Ob zaključku je bilo prijetno adrenalinsko. Hvala za ta adrenalinski zaklad.«