Danijelove dogodivščine (dvanajsti del)

Zaklad Godlo sva šla kuhat skupaj z lynx.attentusom. Tokrat je moj telefon zaradi Wherigo programa prišel do izraza bolj kot Lukov GPS – enkrat za spremembo. No, po začetnih neuspelih poskusih, katere sestavine vsebuje ta jed, sva začela kar domačine spraševati o tej godli – sva oba ravno prav zgovorna za tako nalogo. Mladi niso vedeli o tej jedi skoraj nič, razen to, da obstaja. Tako sva se obrnila na tiste, ki so se nama zdeli srednjih in bolj poznih let. Ena gospa je mislila, da jo zafrkavava, ampak po prepričevanju in razlagi ter resnemu pristopu se nama je le potrudila povedati, kako se godla kuha (morala sva jo prepričat, da ne snemam, ker sem v rokah držal mobi z odprto Godlo, in ko sem ji pokazal par slik, kako geocaching zgleda, je le začela verjeti, da gre le za igro). Končno sva dobila pravi odgovor, pa sva šla naprej.

Naslednjih nekaj točk nama ni delalo večjih problemov, potem sva se pogajala o številu krompirjev in pri naslednjem vprašanju, kateri les se uporablja za kuhalnico, spet začela povpraševat domačine. Zahvaljujoč enemu očitno bolj razgledanemu možakarju sva izvedela pravo drevo in šla naprej (jaz pa čudno gledal Luka, češ gozdar, pa ne pozna drevesa). No, pri naslednjem vprašanju se je spet zataknilo pri novi sestavini recepta. Eni so rekli, da ne vejo, drugi so rekli ali to ali ono, in seveda, ko sva dobila napačen odgovor in šla spet na začetek, je Luka šel vprašat v eno mesnico in tam dobil pravi odgovor. Ker je bila točka, kjer sva končala, več kot pol kilometra stran, je Luka zapeljal avto do stadiona, jaz sem pa šel peš spet vse korake.

Ko sva prišla do predzadnje točke, kjer je bilo treba preteč eno razdaljo v 90 sekundah. In seveda midva to spregledava, greva ležerno počasi naprej do naslednje točke, kar mi Godlar pove, da sva bila prepočasna. Aha, ok, treba bo pospešit in prit v določenem času. Luka me je počakal, jaz pa sem mu dal denarnico, švicarja, štempelj in TB Brina in počasi šel nazaj na prejšnjo točko. Mi odčita in hop, šprint pod noge (še danes mi ni jasno, kako sem jaz, 100-kilski tank, šel laufat, Luka, atlet, me je pa čakal). Tu me je en možakar čudno gledal iz hiše, ker mu ni bilo najbolj jasno, kaj najprej hodim v eno smer, potem pa kar naenkrat začnem šprintat v nasprotni smeri. No, tokrat sem bil dovolj hiter in seveda, zadnja lokacija po škratovih sledeh naju je pripeljala do zakladka.

Lepo pripravljen Wherigo. Na začetku sva godrnjala čez lastnika, ko naju je tako sprehajal čez Šenčur gor in dol (se opravičujeva za vse kolcanje), na koncu sva bila pa čisto navdušena. Sem šel pa prav gledat za recept od Godle, pa ga na internetu žal ni (na kulinariki.net je samo forum odprt).