Danijelove dogodivščine (enajsti del)

Pestra. Šest let sem član planinskega društva (PD), pa nisem šel nikoli z njimi kam v hribe, ker enostavno nisem našel volje, za kaj takšnega. No, ko smo dobili na mail ponudbo za na Triglav, in ko mi je mmrvos rekla, da bi pa tudi ona šla, sem naredil izjemo. Seveda naju ni mikal vrh kot vrh, ampak najvišje ležeči geocache v Sloveniji. Ufff, kake predpriprave. Kupil sem nove kratke hlače, dolge hlače, gojzarje, palice in žirafo, zraven pa pripravit kreme, majice, nogavice, hrano, planinsko kartico…

In je prišel petek, ko smo odšli. Štartali smo od doma, pridružila se je še ena članica PD, in smo se zapeljali proti Ljubljani na zbirno mesto. Ko smo se nabrali, smo odpeljali proti Pokljuki in tam se je naša pot začela.

Počasi počasi smo zmogli prvi klanec, se na vrhu zadihano malce odpočili, šli naprej, počasi napredovali čez sedlo in na tem delu poti sem prvič začutil, da sem udaril prehiter tempo in me je zaštopalo. Ok, sem rekel, da bo treba upočasniti. Počasi sem šel čez sedlo, se na kratko ustavljal, zadihal in šel dalje. Videli smo gamsa, kako je skakal po stenah, in mu tokrat bili nevoščljivi za njegove štiri noge. Ko smo prešli sedlo, se je začela dolga pot po kanjonu do Vodnikove koče. Imel sem svoj tempo in tako celo med prvimi prišel do koče. En član mi je na hitro pokazal, kam moramo priti in pokazal hribe v okolici, kateri je kateri. Pri koči smo pojedli in ker sem bil še eno noč prej na Krku, sem bil kar utrujen. Tako sem šel ob 22:00 že spat, skupaj z ostalimi v naši sobi. Ampak spanec ni bil kaj produktiven. Ponoči me je zbudil glas od mmrvos, ki je spala na pogradu nad mano: »Danijel, smrčiš.« Ja, res smrčim in vem, da je to lahko moteče za druge. Spremenim položaj, vendar ni minilo pol ure, ko me mmrvos spet zbudi: »Danijel, spet smrčiš. Obrni se.« In tako je bilo še ene pet krat. Potem sem se pa okrog pol dveh ulegel na hrbet in začel brskati po mobitelu. Kar po nekem času zaslišim, kako je naša tretja članica v sobi … konkretno zasmrčala. In takoj za tem zaslišim glas od mmrvos nad sabo: »Danijel, spet smrčiš.« Ouuuuuuuuu. Z jeznim glasom sem rekel gor: »Ne, tokrat pa ne smrčim jaz, ker še nisem zaspal.« Mmrvos je rekla le: »Aja, pardon,« jaz pa sem pomislil, kolikokrat me je po nedolžnem zbudila. Ampak še naprej je ob smrčanju spet zbudila mene, in ob pol treh sem imel vsega poln kufer in šel spat v kopalnico.

Drug dan smo startali proti koči Planika, tam pojedli zajtrk in se okrepčali, odložili vse odvečne stvari in skočili na vrh Triglava. Ena skupina se je zjutraj zbudila in šla še na Kredarico. Ti so nas na vrhu že čakali. Med nami smo imeli tudi eno punco, ki je imela vrtoglavico, ampak se je odločila, da gre na Triglav, ker želi to premagati. Zato jo je naš vodnik varoval, mi smo pa zelo zelo počasi šli za njo, jo spodbujali in iz solidarnosti jo ni hotel nobeden prehitet. Ko smo prišli na vrh, so prišla na vrsto slikanja, čestitke in seveda krst “novih” Slovencev. In ko sem videl, kako je naš vodnik tepel naše krščence, sem bil prav vesel, da sem že bil na Triglavu in sem se tako krstu izognil.

Z mmrvos sva povedala vodniku, da greva najti geocaching točko. Hitro sva prišla do mesta, kjer se je skrivala škatlica. Bil sem res razočaran, ker notri ni bila niti ena stvar za menjati, pa res sem si želel kak spomin iz najvišje ležečega geocacha v Sloveniji. No, jaz sem dal notri svoji dve zapestnici, tako da bodo vsaj nasledniki imeli kaj, kar jim bo v spomin na vzpon. Mmrvos je bila bolj skromna. Ona je vzela en kamenček iz stene, in to je bilo to.

Spust navzdol je zopet šel počasi zaradi varovanja članice z vrtoglavico, in tudi sam sem pomagal drugi članici, ki v skalah ni bila preveč sigurna. Zelo počasi smo spet prišli do Planike, se na hitro okrepčali in šli naprej do Vodnikove koče. Po krajšem postanku smo se odločili še oditi do dol, in smo počasi šli do konca naše poti. Utrujenost članov se je poznala, nekateri so bili na določene trenutke sitni in zajdljivi in celo moji vici niso pomagali. Ampak kljub godrnjanju so le prišli do konca poti in tu se je naša avantura končala. Zaključil sem z žulji na obeh petah in bolečimi podplati, ampak je bilo pa fajn. Ko sem pa prišel domov, mi v moji sobi ni nihče težil zaradi smrčanja in sem mirno spal polnih devet ur v kosu.