Danijelove dogodivščine (petnajsti del)

Zaklad Tromostovje je bil ogledan že dolgo dolgo časa. Še od takrat, ko je bil na frišno postavljen in me je lynx.attentus preganjal, da bi ga šla ujet zaradi FTFja, jaz pa žal nisem mogel, ker sem moral v službi delati nekaj dlje. Mislim, da so se mi od takrat dalje FTFji kar malce zamerili. No, skratka, velikokrat sem pogledal iz Tromostovja proti njemu. Enkrat sem si potem naredil celo vrvno lestev in sem se hotel spustiti dol z mostu. Vendar so bili ravno tam zraven na klopcah eni dečki in deklice pod dozo, pa še policaje sem videl na Prešercu, tako da sem se taktično premislil (ura je bila takrat okrog 23:30). Potem sem hotel iti s kanujem, pa sem bil prepozen za naročilo. Ampak je pa prišel dan, ko sem se takoj po službi preoblekel, šel do kanujev, enega najel in zaveslal proti zakladu. Ko sem šel s tokom, ni bilo težko. Na poti tja sem srečal še bivšega sošolca iz osnovne šole, s katerim se nisva videla že res dolgo. Je kelnaril na Špički na barki. Hipi, mimo katerega ne moreš ne da bi ti prirastel k srcu. Med veslanjem mi je pa prav ego dvignilo, ko sem bil tak fotomodel – namreč iz vsakega mostu me je nekdo slikal, spodbujali so me brezdomci, pozdravljali mornarji in celo ene fletne bejbe so navijale in me iz Trnovske plaže spodbujale. No, končno sem prišel skozi »slavo« do zaklada, kjer sem se držal za vejo, mirno vpisal, dal zaklad nazaj in odveslal nazaj. Proti toku veslat je bilo malce težje, ampak sem bil spet deležen spodbud, navijanja in spet sem bil fotomodel, tako da so bile muke lažje Ko sem vrnil kanu, sem zavil še na Špičko k sošolcu, sva spila pir, poklepetala, poklonil sem mu eno od svojih zapestnic in končno odšel domov.