Iški Vintgar – Pustolovščina po neokrnjeni naravi

od krossnik · Objavljeno 20. 7. 2014 · Posodobljeno 13. 4. 2023

Vsak večji ljubitelj narave občasno sanjari o pravi pustolovščini, tisti, ki ti požene adrenalin po žilah in tisti, pri kateri na koncu ves izmučen od fizičnega napora rečeš: »Kdaj gremo še enkrat?« Morda si večina misli, da to ni mogoče, vendar bo marsikdo ob obisku Iškega Vintgarja znal to mnenje spremeniti…

Že skoraj tri leta nazaj nas je Jpavli prvič povabil na raziskovanje prave, divje in neokrnjene narave. Marsikdo bi si mislil, da bo za tako avanturo potrebno na drug konec sveta, vendar to ni potrebno, saj se je za tako dogodivščino potrebno premakniti komaj kakšnih 20 km iz Ljubljane. Jpavli nas je namreč povabil na raziskovanje Iškega Vintgarja, oziroma sotesk Iške in Zale, za nagrado pa še iskanje dveh skrivnostnih tolmunov. Ponudil nam je pravo pustolovsko poslastico, kateri bi zavidal tudi sam Bear Grylls.

Iški Vintgar iz zraka (Foto: http://www.iski-vintgar.si/)

Kaj in kje sta soteski Iške in Zale, bi se marsikdo vprašal. Iška je ena izmed krajših slovenskih rek, ki s svojimi številnimi pritoki priteče po soteski, globoki med 300 in 400 metri, izpod Bloške planote. Po izstopu iz te soteske v bližini Iga, preči Ljubljansko barje in se izlije v Ljubljanico. Njen največji pritok je Zala, katera je po pretoku sicer manjša, je pa zato toliko bolj divja in z večjim padcem. Soteska Iške in njenih pritokov je po celi poti zelo slikovita; strmi bregovi, previsi in strmine ponujajo pravo botanično zakladnico ter pašo za oči. Čista reka na svoji poti premaguje različne skalne ovire v obliki slapov in slapišč, občasno pa zastane tudi v vabljivih tolmunih.

Iška v spodnjem toku

Vsaka taka avantura zahteva svojevrstne priprave, sploh je velika razlika v primerjavi z navadnim pohodništvom, na kar nas opozarja že sam lastnik z opisi zakladkov. Predvsem je na prvem mestu potrebna fizična kondicija, primerna nedrseča obutev in ne nazadnje ne smemo pozabiti na psihično pripravo, saj je brez te lahko vsak najmanjši zdrs usoden. Brez upoštevanja vseh treh faktorjev ni priporočljivo niti razmišljati o začetku poti.

Seveda je potrebno poleg tega upoštevati tudi dejstva, da vstopaš v kraljestvo divjih živali, kjer zlahka srečaš tudi medveda, da lahko tudi najmanjši zdrs pomeni plavanje, pa tudi stika s civilizacijo tukaj ne boste našli, saj se mobilni signal izgubi že malo naprej od Doma v Iškem Vintgarju. Skratka priprave morajo biti temeljite.

Priprave morajo biti temeljite

Pot do zakladkov je najboljše začeti pri Domu v Iškem Vintgarju, kjer je tudi parkirišče. Od doma do Vrbice (sotočje Iške in Zale) imamo na voljo dve izbiri: pot nadaljujemo “na suho” po evropski pešpoti E6 ali “na mokro” ob strugi Iške, pri čemur je priporočljivo upoštevanje pravila: “Prej kot zakorakaš v vodo, prej začneš uživati!” Seveda je slednji način priporočljiv predvsem za poletne mesece. Pot do sotočja je ne glede na izbiro poti lahka in traja dobro uro zmerne hoje. Tu nas pričaka že prvi zakladek sotočje, vendar nam šele nadaljevanje ponudi pravo avanturo po neokrnjeni naravi.

Vrbica (sotočje Iške in Zale)

Če se od sotočja podate do zakladka Grill Bears v soteski Iške boste porabili še dodatno uro in pol do dve uri, če pa greste v smeri zakladka Bear Gills v soteski Zale pa dve do dve uri in pol. Ne glede na smer nadaljevanja, je od sotočja naprej svet brezpotij! Od tu naprej ni več nobenih uhojenih poti in če do tu noge še niso čutile vode, potem je že skrajni čas za hojo po reki in ravno zaradi tega je nadaljevanje priporočljivo, bolj kot ne, v poletnih mesecih. Večinoma voda sega do kolen, večkrat celo višje, premagovati je potrebno skalne pregrade, se izogibati tolmunom, naplavljenim drevesom, preplezati slapove… Že manjši nepreviden korak je lahko usoden, v najboljšem primeru pa pomeni neželeno kopel v čisti in tudi v poletnem času hladni vodi. V vsakem primeru je gibanje po obeh soteskah počasno, tako zaradi previdnosti pri hoji, kot tudi občudovanja lepot ob poti.

Soteska Iške

Če je gibanje po soteski Iške še nekako “lahko”, pa je soteska Zale povsem drugačna, saj je bolj zaprta, večkrat je potrebno plezati čez balvane in slapove, še večkrat je na poti podrto drevje, zato brez vrhunske fizične pripravljenosti v sotesko raje ne vstopajte. Pot je praktično enosmerna, oziroma je predvsem pri vračanju brez ustreznega varovanja precej nevarna, zato je v primeru, da potrebne opreme nimaš, priporočljivo izbrati t.i. “obvoz” čez Rakitno ali vas Osredek, od koder se lahko vrneš nazaj na sotočje Iške in Zale.