Geokolesarjenje
Zakaj in kdaj na geokolesarjenje? Geokolesarjenje nam tako kot pohodništvo omogoča gibanje in uživanje v naravi. Večkratno nam poveča doseg v istem času. V poštev pride, ko ne želimo zakladov pobirati iz vozila. Na geolov iz vozila težko pripravimo družinske člane, ki se sami z geolovom ne ukvarjajo, med pohodništvom in kolesarjenjem lažje prenašajo naše brskanje za plastičnimi škatlicami v naravi. Omejitev je dostopnost zakladov, ker je velika večina njih izven poti in stezic ter na nedostopnih terenih.
Prispevek se poskuša omejiti na navajanje razlik med geokolesarjenjem in drugimi vrstami kolesarjenja.
Pravila kolesarjenja pri geolovu
V kolikor kolesarimo v skupini, se morajo pri geolovu razviti nekoliko drugačna pravila in obnašanje od običajnega skupinskega kolesarjenja. Med kolesarjenjem je nevarno gledati v zaslon navigacijske naprave. Pri tem lahko nehote zapeljemo proti sredini vozišča, iz utrjene bankine ali se zaletimo v kolesarja pred nami. Navigator skupine se ob določanju prave poti večkrat ustavi in preveri pravilnost poti. Ostali v skupini to upoštevajo in spremljajo njegovo pozicijo, da se ne odpeljejo naprej. Udeleženci kolesarske skupine lahko pričakujejo, da se bo kdo ustavil zaradi navigacije in ne samo zaradi razlogov, zaradi katerih se ustavijo običajni kolesarji. Zato je potrebno vsem v skupini dopovedati, da je potrebno stalno držati dovolj veliko varnostno razdaljo. Tisti, ki se ne ukvarjajo z navigacijo, morajo potrpežljivo upoštevati, da je bolj varno, če se navigator večkrat ustavi, da preveri pravilnost smeri, kot da to počne med vožnjo. Udeleženci lahko navigatorja prehitevajo samo do točke, kjer ni možnih več poti. Še bolje je, da so stalno v očesnem ali slišnem kontaktu. Tudi če ni križišča, kamor bi lahko nepravilno zavili, lahko prepeljejo mesto, kjer bi se morali ustaviti zaradi zaklada.
Držalo za navigacijsko napravo
GPS naprave uporabljamo za navigacijo poti in preverjanje približevanja geotočki. Preverjanje in korekcija kolesarske poti zna biti precej pogosta na mestih, kjer je veliko odcepov, slepih cest ali enosmernih ulic. Poleg gledanja je tudi držanje telefona v eni roki ali pogosto spravljanje v žep nevarno. V ta namen je dobro imeti na kolesu ustrezno držalo. Pri kolesarskem geolovu je uporaba navigacijske naprave pogosta, prav tako je pogosto pritrjevanje in odstranjevanje iz nosilca. V osnovi imamo pet vrst držal. Na stiskalni mehanizem od strani, na princip ščipalk, na ležišče, ki oprime vogale naprave, tekaško torbico za na nadlaht, ter torbice s prozorno folijo. Nekatera od teh držal so nekoliko šibka v delu zgloba, zato je dobro že nova ojačati. Pogosta uporaba dokaj hitro okvari stiskalni mehanizem. Po dobrem letu dni uporabe držala na levi sliki spodaj, ena stran stiskalnega mehanizma preskakuje, zato se mi ne zdi več zanesljiv. Preskušam drugi tip, ki deluje na principu ščipalke. V tega telefon vstavimo v razklenjene čeljusti. Po prvih uporabah je držalo zelo enostavno za vpenjanje in nima zakompliciranega mehanizma. Nekoliko slabše je v tem, da je manj rigidne konstrukcije in se med vožnjo telefon bolj trese. Najmanjši profil imajo držala, ki telefonski aparat držijo na vogalih in torbice. Vogalna držala so raztegljiva ali narejena po meri za velikost telefona in za telefone brez dodatne zaščite. Prednost je, če imajo nosilci čimbolj skrit profil izven gabaritov kolesa, ker prej ko slej z nosilcem kam udarimo. Tekaško torbico, ki si jo z elastičnim pasom pritrdimo na roko bo še potrebno preskusiti in oceniti pluse in minuse. Bistvene lastnosti telefonskega držala za geolov so hitrost vstavljanja, dostopnost vseh gumbov, neovirana občutljivost zaslona na dotik ter mehanska odpornost.
Uporaba pametnih telefonov in zaloga električne energije
Tu se bom omejil na uporabo pametnih telefonov in program Locus Pro, ker specifičnih funkcij drugih namenskih naprav ne poznam. Koristna funkcija Locusa je, da ga lahko opredelimo kot sistemsko storitev, ker s tem obide varnostno zaklepanje zaslona. To pomeni, da z enim pritiskom gumba zaslon hitro in enostavno aktiviramo in ugasnemo, program deluje v ozadju. Zaslon porabi skorajda polovico energije in njegovo ugašanje bistveno podaljša čas praznjenja baterije. Za daljšo uporabo je dobro kljub temu imeti rezervni vir. Na terenu je to lahko t.i. Power Bank z USB izhodom. To pomeni, da moramo imeti s seboj še ustrezen kabel. Cena teh naprav pada. Pri nabavi kitajskih je potrebno paziti, ker pogosto kreativno prikazujejo kapaciteto teh naprav. Do sedaj sem bil samo enkrat v situaciji, da bi potreboval power bank ter velikokrat, ko sem ga zaradi gotovosti nosil s seboj.
Ugotovili smo, da mora biti zaslon za daljšo uporabo telefona čim manj osvetljen. Posledično navigiranje poskušamo v večji meri preseliti iz slike na zvok. Koristna funkcija Locusa je zvočni radar, ki se oglaša vedno pogosteje, kolikor se približujemo zakladu. Dobra stran zvočnega radarja je tudi, da nam ni potrebno stalno gledati na zaslon in se lahko več časa posvetimo družbi, medtem ko nas zvočni radar diskretno opozarja, kdaj je čas za preklop pogleda na zaslon. Za varčevanje baterije in za varnost je koristno tudi glasovno vodenje, pri čemer med kolesarjenjem potrebujemo zelo glasen telefon za glasovno vodenje in zvočni radar, med hojo pa diskretno tih zvočni radar, odvisno od okolja v katerem se nahajamo. To prestavljanje nivoja glasnosti je nekoliko zoprno.
Desna slika kaže, da se poraba baterije približa porabi programa, če uporabljamo zvočno usmerjanje in manj zaslon. Skupna poraba je zato nižja, na trailu cca 10-15% na uro. Delež porabe variira glede na okoliščine.
Prestavljanje nivoja glasnosti se da rešiti z dvema NFC tagoma in ustreznim programom, ki deluje na osnovi ukazov iz NFC-ja. V NFC-ju je lahko cel nabor ukazov za telefon, nekakšen makro program, ki se sproži, ko značko preberemo, vendar o tem drugič, ko bo za uporabo več prakse.
Kolesarska očala in zasloni
Očala za kolesarjenje ponujajo več funkcionalnosti. Zaščito oči pred vetrom in mrčesom, zmanjšanje svetlobe, blokado UV žarkov in polarizacijski filter. Polarizacijski filter zmanjša odbleske svetlobe od svetlečih predmetov, predmete vidimo v poudarjenih barvah. Za geokolesarjenje očala s polarizacijskih filtrom niso primerna, ker zasloni pametnih telefonov in predvidevam tudi namenskih GPS naprav v večini oddajajo polarizirano svetlobo. Kot pod katerim se zaslon zatemni s polarizacijskimi očali je lahko glede na proizvajalca zaslona različen. V mojem primeru zaslona ne vidim v portretnem načinu. To pomeni, da bomo zaslon po eni smeri videli, po drugi pa se nam bo zatemnil. Če imamo torej radi polarizacijska očala, so za gledanje zaslonov praktično neuporabna. Primer, kako polarizacija vpliva na pogled zaslona lahko vidimo na posnetku. Predlagam, da gledate od 42. sekunde dalje. Manjkrat bomo očala sneli, če bodo stekla svetlejša.
vir: https://www.youtube.com/watch?v=r-9uMxmj-HQ
Prevoz prtljage
Geokolesarjenje se od običajnega razlikuje v tem, da imamo s seboj nekaj več rekvizitov in da velikokrat oskrbujemo družinske člane s hrano, pijačo in oblačili. V poštev pride nahrbtnik ali kolesarska torba. Nahrbtnik nas greje v hrbet. Kolesarske torbe imajo v večini majhen volumen. Včasih moramo kombinirati oboje, pri čemer je kolesarska torba prva izbira in nahrbtnik druga, če je potreben dodaten prostor. Težje in trše predmete spravimo v kolesarsko torbo.
Tačka na kolesu
Na kolesarskem geocachingu se velikokrat ustavimo in zapustimo kolo zaradi iskanja zakladov. Včasih dobesedno na vsakih 161 metrov. Kolo brez tačke je velikokrat na tleh. Še posebej mladina na gorskih kolesih ne trpi tačk. Za kolesa z zavornimi diski je to tveganje za okvaro diskov. Tveganje je za nosilec telefona in nič kaj dobro, če s seboj vozimo kolesarsko torbo.
Kolesarske pnevmatike
Pri geolovu se precej mešajo vrste terenov po katerih vozimo. Asfalt, kolovoz, gozdne poti in brezpotja. Vsakdo izmed nas preferira določen tip kolesarjenja po katerem kupimo vrsto kolesa. Nekateri prisegajo na MTB, drugi na cestne kilometre, treking, downhill, ciklokros. Priporočljive so univerzalne pnevmatike, ki nimajo velikega kotalnega upora po asfaltu in imajo nekaj oprijema po gozdnih poteh. Medtem, ko boste z MTB pnevmatiko zvozili povsod, je potrebno z gladko cestno ali mestno pnevmatiko izven urejenih poti malo več previdnosti. Tudi za treking obstajajo pnevmatike, ki so t.i. hitre. Bistvena razlika med pnevmatikami je v tem, da imajo cestne in mestne žlebove v gladkem profilu, ostale prepoznamo, da imajo čepke in čepe.
vir: http://totalwomenscycling.com/road-cycling/maintenance/the-demystifier-everything-you-need-to-know-about-tyres-2384
Prevoz koles
Prevoz koles je zagotovo najbolj neprijeten del geokolesarjenja. Poznamo štiri vrste nosilcev za kolesa: na strehi, na vlečni kljuki, na zadnjih vratih ali v vozilu. Vsak od teh ima svoje prednosti in slabosti. Po potrebnem času za nameščanje koles na nosilce se ne razlikujejo veliko. Nameščanje samega nosilca traja najmanj časa za nosilec v vozilu, če nam vozilo s svojim gabaritom to omogoča.
Kolesarske trase
Trasa je lahko krožna, povratna ali transportna. Seveda je najbolje, če imamo krožno traso. Pri povratni trasi v eno smer pobiramo zaklade, v povratku traso samo prekolesarimo. Če katerega od zakladov ne najdemo, se nam med potjo morda utrne ideja ali pa nas na zaklad vleče trma, da ga poskušamo odkriti še enkrat. Povratna trasa včasih ni slaba, ker si lahko bolj ogledujemo okolico in nismo osredotočeni na traso ali zaklade. Za transportno pot se odločimo takrat, ko zaradi dolžine ali težavnosti ne moremo izbrati povratne poti. V tem primeru potrebujemo vsaj dve vozili oziroma sodelovanje dveh ali več geolovskih ekip. Na startu razložimo vso potrebno opremo in potem eno vozilo peljemo na cilj ter se z drugim vrnemo na start. Na start se po kolesarjenju vrnemo z avtom katerega smo pustili na cilju. S tem precej zakompliciramo, vendar na ta način precej razširimo nabor možnih tras. Transportne trase z veliko višinsko razliko lahko izpeljemo od najvišje do najnižje ležeče točke in s tem omogočimo družinskim članom, da jih prepeljejo tudi oni.