Geolovci v bunkerju

Prisotnost vojaške aktivnosti je na Kočevskem dolga leta burila duhove. Pri tamkajšnjih prebivalcih so se pojavile številne govorice o avtomatskem orožju, ki sestreli vsako ptico na nebu ali pa o ogromnih letalih, varno spravljenih v notranjosti okoliških hribov. A resnica je bila povsem drugačna. Na velikem in redko poseljenem kočevskem področju se je na robu nekdanje vasi Škrilj dolga leta skrival skrivnosti podzemni objekt – bunker z imenom K-35.

Po dolgih letih varovanja te vojaške skrivnosti je bunker pred dobrima dvema letoma odprl svoja vrata tudi za nas navadne smrtnike. Geolovci smo po svoji naravi precej radovedna bitja, zato je bunker pritegnil pozornost ekipe Emahana. Padla je odločitev, da poskusijo za ogled najti še par drugih navdušencev in tako so organizirali prav poseben dogodek.

Geolovci se zbirajo

A zgodilo se je nekaj, česar ni nihče pričakoval. Kot bi rekli FTF lovci: »Ko smo videli objavo novega zaklada, je poskočilo srce in hitro smo oddrveli na lokacijo.« Tudi tukaj je bila zgodba podobna, marsikateremu geolovcu je ob pogledu na dogodek poskočilo srce in kmalu po objavi so se začele kopičiti prijave na dogodek, ki jim kar ni bilo videti konca in kraja. Organizatorjem so verjetno povzročile marsikateri siv las, ko so načrtovali, kako nas bodo vse stlačili v bunker.

Prišel je dan D in na kraju dogodka so se začele že v jutranjih urah nabirati prve ekipe. Pričakala nas je topla dobrodošlica, ličen dnevnik in različne sladke dobrote. Poklepetali smo z znanimi obrazi in spoznali tudi nekaj novih, kmalu pa je prišel čas za vstop v skrivnostni vojaški svet. Ker se nas je prijavilo res ogromno (menda nas je bilo kar 80!) so nas organizatorji razdelili v tri skupine za ogled notranjosti bunkerja.

Ko je napočil čas, da se naša skupina poda v neznano, so nas strpali na avtobus in vsak je dobil prevezo za oči, da kasneje ne bi sovražnikom izdali lokacije skrivnostnega bunkerja. Seveda smo vsi ubogali, saj veste komunistični režim pač ne pozna usmiljenja do vohunov in  neupoštevanja ukazov. S temo pred očmi smo tako prispeli do vhoda v bunker, kjer nas je pričakal super vodič. Besede so hitele iz njega kakor naboji iz brzostrelke in natrosil nam je veliko šal in zanimivih podatkov o bunkerju, kar preveč, da bi si vse zapomnili.

V notranjosti bunkerja

Skupaj smo vstopili v notranjost, še prej pa so zopet poskrbeli za vse morebitne izdajalce, saj so nam pobrali vse elektronske naprave. Po prvem mrzlem hodniku smo se sprehodili do glavnega dela objekta, ki bi lahko v primeru nevarnosti ljudem nudil zatočišče za 3 mesece. Celoten bunker obsega približno 500 m hodnikov, 6 sob in lastno vodno zajetje. Vsi prostori so izvrstno ohranjeni in videli smo lahko s kakšno natančnostjo so gradili. Vse je strogo urejeno, stene so gladke in barva se nikjer ne lušči, vsi vijaki so obrnjeni v enako smer in vsa oprema brezhibno deluje, čeprav je stara več kot 60 let. Uporabili so najboljše materiale, ki so jih lahko dobili v tistem času. Objekt je pod zemljo, pa vendar deluje domače in prijetno.

V dveh urah, ki sta vseeno prehitro minili, smo se prebili skozi celoten bunker. Nekateri smo bili kar malo razočarani, ker se na plano nismo smeli povzpeti po 72 m visoki lestvi do zasilnega izhoda. Menda pri izhodu na površje čaka celotna medvedja družina, pa nismo hoteli tvegati, da bi kateri izmed nas postal njihovo kosilo.

Po manj nevarni poti smo se tako vrnili v realni svet, a bunker je na nas pustil velik vtis in brez dvoma je bil prav vsak izmed nas navdušen nad ogledom in odličnim vodenjem. Nekaj časa smo še preživeli v prijetnem klepetu, nato pa smo se razšli z željo po še več takšnih zanimivih in poučnih dogodkih.