Geolovski dan v Neverjetnih gorah

O projektu Neverjetne gore veste že vse. Tako tudi veste, da se projekt v tej izvedbi izteka konec septembra. Kdor še ni začel, ima samo še do takrat čas za obisk šestih muzejev z enotno vstopnico po zelo prijazni ceni (8 EUR odrasli, 17 EUR družine, 6 EUR mladina ali upokojenci). Tistim, ki smo že nabrali nekaj najdb in žigov za sledljivček Neverjetne gore, pa tudi ni treba čakati na zadnji trenutek. Sam sem muzejske žige zbral takoj na začetku projekta, po obisku Velike planine lanskega junija pa se mi je malo ustavilo. Iz različnih razlogov. Na Golici sem se obrnil zaradi nevihte še preden sem zbral vse podatke, na Joštu smo končno točko uspešno izračunali, a kaj, ko smo se nanj povzpeli z druge strani…

Skrajni čas torej, da zaključim to zgodbo in si priborim še drugi sledljivček. In ker si je treba cilje zastavljati drzno, sem se začel spogledovati kar s celo Gorenjsko muzejsko-planinsko transverzalo. Knjižico z opisom točk (23 gorskih ciljev in 6 muzejev) sem, kot vsi, dobil z nakupom enotne vstopnice za muzeje, letos pa sem jo začel prelistavati malo bolj zavzeto. Pa saj to niti ni tako grozno težko… Pred 14 dnevi sem zlezel na Stol, potem pa sem se lotil z geolovskega vidika najtežjega izziva: zakladov na Zelenici in Robleku. Relativna bližina obeh letterbox zakladov obeta možnost najdbe v eni krožni turi okrog Begunjščice (z nekaj stranpotmi), obenem pa je na poti še kar nekaj geolovskega (težkega) dela. Gremo? Gremo.

Izhodišče je seveda Ljubelj. Kdor se želi takoj iz avta zapoditi na pot in ne pride dovolj zgodaj (ob sedmih je po planinskem urniku že sredi dneva), bo moral za to odšteti tri evre. Saj bi jih, a nisva imela kovinskega denarja, drugega pa parkomat ne sprejema. Avto sva pustila na oni strani ljubeljske ceste, kar je pomenilo na koncu skrajno nedobrodošlih nekaj sto metrov več hoje… 😰 Do Zelenice v jutranjem hladu ni nobenega problema. Kočo sva samo pogledala in se po senčni strani nekdanjega smučišča odpravila direkt navzgor do točke, kjer je treba pridobiti podatke za letterbox, z obveznim podaljšanjem na Triangel. Šele na vrhu sem ugotovil, da zaklada ni. Sem bil kar malo slabe volje, da tega nisem opazil že doma, ker bi ga v dogovoru z lastnikom zlahka obnovil. Nauk: priprava na geolovsko odpravo ni samo to, da vržeš Pocket Query na Garmina in greš. Jutranji razgled s Triangla je odtehtal manjkajočo škatlico.

Panorama s Triangla

Izračun končnih koordinat sem opravil med zajtrkom in prvo oskrbo s tekočino. Po lokaciji je bilo videti, da se mi je račun najbrž posrečil brez napake. Kmalu se je to tudi potrdilo z najdbo. Seveda nisem našel na prvem mestu in sem do skrivališča prišel z druge strani, a važna je najdba. In žig za sledljivček. Pospravil sem lepo pripravljeno škatlico in se začel ozirati po najkrajši poti na Roblek. Ni druge kot okoli Begunjščice. Najprej zložno navzgor, po prečenju melišča pa je nekdo stezo postavil bolj navpično. Zdi se, da okljukov kar ni konec, mastne skale zahtevajo veliko koncentracije. Nekdo za mano je ni imel dovolj, vsaj sodeč po zvoku kotaljenja večje mase skozi ruševje in glasnem preklinjanju. Kolikor sem uspel slišati, se je vse dobro končalo. Ravno, ko ima nezadostno natreniran pohodnik vsega dovolj, se odpre razgled na blejsko stran. Enim je to samo razgled, za geolovce pa je to seveda Razgled. Postavila ga je naša hrvaška kolegica Vontere. Hitra najdba. Robustna izvedba. Če bi vsi turisti postavljali takšne zaklade, se nihče ne bi pritoževal. Do Robleka je od tu še daleč, hoja pa postane vedno bolj visokogorska. Malo gor, malo dol, pa spet gor, prečenje izpostavljenih grap in grebenov, kratka melišča. Pri plezanju čez večjo skalo pomagajo jeklenica in klini. Razgled na Vrtačo in Stol je neverjeten.

Pogled na Vrtačo.

Do grebena sva imela kar srečo. Del poti je bil še vedno v senci, če je sence zmanjkalo, se je sonce prijazno umaknilo za oblake. Ko pa sva se skozi manjši kamin z jeklenico potegnila na greben, je bilo prijaznosti konec. Samo še neusmiljena pripeka. Na srečo je pot od tukaj vodila samo navzdol. Vsaj mene. Druga članica ekipe se ni mogla upreti vzponu na Veliki vrh. Tam sem nekoč že bil s Čudnom in Larsom, poleg tega je bilo treba zbrati podatke za robleški letterbox. Usmeril sem se počasi navzdol s postankom na razgledni točki na manjšem sedelcu.

Roblek je planinska verzija množičnega turizma. Kaj ne bi bil. Kje si pa človek lahko privošči štrudl s takim razgledom na Bled in Julijce? In mu zraven še točajka v opravi, ki smo je bolj vajeni z one strani Karavank, prepeva ob igranju na črno kitaro? Lahko bi bilo še huje, navsezadnje je obvladala tako glas kot glasbilo. Izračun se mi tokrat ni najbolj posrečil. Ker sem en element vztrajno prišteval namesto odšteval, končne lokacije nisem spravil bližje kot 400 m. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem pošteno utrujen in brez očal odkril napako. Pa še potem sem z najdbo pesnil naprej. Končna lokacija ni ravno po mojem okusu in tudi ne najbolj prijazna do utrujenega pohodnika. A sta mi postavljavca zagotovila, da sta dolgo iskala vsenaokoli in nista našla nobenega primernega skrivališča, ki ne bi bilo izpostavljeno bunkljem. Si pa zapišite za uho, da najkrajša pot ni vedno najboljša pot, in poiščite dostop malo bolj naokoli. Kjer boste našli škatlico, boste dobro skriti pred pogledi bunkljev. Glede na dragoceno vsebino je res boljše, da je tam, kjer je.

Z Robleka je bilo treba še nazaj na Ljubelj. To se naredi (tudi) tako, da prečiš strma južna travnata pobočja Begunjščice skozi Rožo na Prevalo. Hoja do Rože je spektakularna. Zelo razgledna in zračna, ponekod tudi malo izpostavljena. Ko gledaš ta pobočja z avtoceste, komaj verjameš, da gre pot čez to strmino. Pa gre. V razgledih sem še skušal uživati, geolova pa sem imel od utrujenosti dovolj. V Roži sem seveda obnovil zalogo vode, ob misli, da bi moral nekam gor v strmino do zaklada, čeprav samo pet metrov, pa me je samo zmrazilo. Oprosti, krossnik, kdaj drugič… Tudi naslednji geolovski cilj na Prevali sem izpustil. Ko je dovolj, je dovolj. Potreboval sem vsak atom energije za varno pot do Ljubelja. Ker tudi Bornova pot ni čisto nedolžna. Uspelo mi je še pošpegati, ali je s Silberschakalovim zakladom vse v redu (je!), ko sva prišla skozi tunele, pa sem preklopil v samohodni način. In se do avta spraševal, kje ljudje vidijo užitek v tem samotrpinčenju in kakšna norost bi me morala popasti, da bi še kdaj lazil po hribih.

Bruto hoje bilo 11 ur. Torej tri ure več kot je potreboval igor223 dan pred nama. Zame je bilo vse skupaj malo na robu, uspeh pa je vsekakor dokaz, da turo zmore skoraj vsakdo. 😊 Zelo jo priporočam. Zadnjemu stavku prejšnjega odstavka navkljub. Saj že listam po knjižici Neverjetne gore in tuhtam, kam bi se šel trpinčit naslednji vikend. 😉