Maksijeve dogodivščine – 2. del – Tarzan
Danes sem bil celi dan na potepu, pa pri babici, tako da sem res komaj čakal, da pridem domov. Končno smo prišli domov, smuknem na kavč, kjer se bom v miru igral s svojo kostjo, ko kar na enkrat slišim Ines nekaj bentiti, da zakaj hudiča ji spet internet ne dela, ko ga potrebuje … iz druge sobe pa se že dere Nejc … dej se obleč … Ines pa: Kje je? Kje je? … Pa kva za vraga vama pa je? A padajo prekle z neba? Res mi ni blo jasno, kaj skačeta sem ter tja kot dva zajca, jaz pa sem hotel samo kost malce razgrizit, saj mi njena oblika ni bila všeč. A res ne razumeta tega, da bi rad kost v miru preoblikoval? Končno Nejc pove, da je nov zaklad objavljen čisto blizu doma in že sta me zvlekla v avto.
Parkiramo na parkirišču in že iščemo zaklad v temi. Pa gor, pa dol, pa levo, pa desno, zaklada pa nikjer, niti jaz ga nisem zavohal. Potem se je Nejcu spraznil telefon, prav tako pa tudi telefon od Ines ni zdržal dolgo. Pa smo ostal brez lučke … Mislim, kaj res ne moreta poskrbet, da imata baterije polne? Tega pa res ne zastopim. Po spraznjenih telefonih in slabi uri iskanja, se vrnemo do avtomobila. Še dobro, ker me je res že zeblo v tačke. Vmes, ko se telefona polnita, se Nejc dogovori z dr.gumpi-jem za pomoč pri iskanju. Medtem, ko smo čakali, da gumpi pride smo se greli v avtu. Kakor hitro je prišel, pa smo se lotili ponovnega iskanja. Prevohal in prekopal sem toliko lukenj, da sem še celo noč sanjal, da kopljem luknje. Prav grozne sanje so bile. Po neuspešnem iskanju je gumpi poklical lastnico, ki pa je povedala, da zaklad še ni postavljen. Od jeze sem kar razgrizel palico. Pravi, da bo jutri zjutraj zaklad na mestu. Kaj? Šele zjutraj???
Ko smo se odpravli proti avtomobilom, sem dal predlog (no ja gumpi ga je dal, pa kaj potem), da gre poiskat naš zaklad na Bled, ki ga še ni našel. Takoj sem se spomnil, da mu bom eno zagodel … Tako, da sem ga potegnil za nos in sem ga peljal po daljši poti. Pa čisto za res mi je vrjel, gumpija pa res lahko vse nahecam. Potem pa je Ines pokazala kam je res treba… Pa sem upal na malo daljši spehod… Ko je gumpi našel zaklad, smo odšli še na pivo, da sem gumpiju pokazal mojo kelnarco. Kaj praviš gumpi, a je dobra?
Zmenili smo se, da gremo jutri ponovno po zaklad in odšli vsak proti svojemu domu.
Itak sem se zjutraj zbudil prvi. Hitro zbudim Nejca in Ines na svoj način. Enga lupčka na eno stran drugega na drugo, pa sta oba imela umite obraze. No ja neki zelo vesela tega nista bla, sam spravil sem jih pa iz postelje.
Pridemo do mesta zločina in zaklad je bil tam, jupi … Pa piškoti njam, njam. Dobil sem pa samo enga 🙁 … A veste kaj je en piškot??? Absolutno premalo. Pa sem od jeze palico razgrizel, pa ni pomagalo, da bi še enega dobil. Potem sem ves sneg hotel pojest, pa tudi ni pomagalo, potem sem še na drugo stran travnika pobegnil in se delal, da sem gluh in se za snežakom skrival, pa tudi nisem več dobil piškota. Ko sem že tuhtal, na kak način bom probal izsilit piškot, pa zagledam eno vejo, ki visi iz drevesa. Bilo je zlo nevarno, ampak res zelo nevarno, da bi koga poškodovala, zato sem se odločil kot vesten geolovec, da jo bom odstranil. Mislim, da mi je kar dobro šlo, sploh sem pa ugotovil, da se da na njej gugat, kakor Tarzan na svoji veji. Tarzan že ve kaj je fajn. Res sem se mel zabavno, kljub temu, da sem enkrat v drevo priletel. Sem pa vesel, da smo zaklad našli, ker je prav prisrčen. Res pa je, da sem že komaj čakal, da pridem domov in grem naprej spat. Saj veste, da kužki potrebujemo več spanca kot ljudje.
Pa lahko noč in eno bolho za pomoč (jst jih nimam!!).
How how,