Maksijeve dogodivščine – 5. del – Geolimpijske igre

od nejcines · Objavljeno 7. 3. 2016 · Posodobljeno 13. 4. 2023

Letošnje leto pa nam zima res nagaja. Sploh še nisem bil veliko na snegu, pa je že marec. Tako, sta se Ines in Nejc, ko sta razmišljala na kateri dogodek naj gremo, odločila, da se bomo udeležili sankaških olimpijskih iger pod Krvavcem, ki sta jih organizirala člana GG team. Res sem se veselil tega dogodka. Ines je rekla, da bo šla z nami tudi njena nečakinja Saša, ker bo takrat ravno na počitnicah pri nas, pa ni bilo nič iz tega, ker so se počitnice že končale. Pa tako sem se veselil, da bom lahko Saši nagajal med sankanjem.

Končno je prišel ponedeljek, Nejc je iz kleti privlekel sanke in že smo odšli. Naj vam povem, da sem na parkirišču moral čakati Nejca, Ines, Vincenca in Mirota, da so se preoblekli, kot da doma niso imeli dovolj časa. Jaz pa imam lahko le en kožušček in to celo zimo… Res pa ne vem, kdo je Mirota nahecal, da je to pustni event. Res pa je, da nisem čisto prepričan, kaj je predstavljal.

Maškara?

Končno smo prišli na sneg, Ines in Nejc sta odšla na štartno črto, jaz pa sem malo raziskal naokoli. Na srečo nisem odšel predaleč, saj je bila takšna grozna megla, da se ni nič videlo. Komaj sem videl svoj nos. Odločil sem se, da bom pomagal Nejcu pri sankanju. Ko se je spustil po hribu navzdol, sem tekel zraven njega in mu občasno skočil pred sanke, saj sem ga želel malo pošlepati, da bi bil hitrejši, a mu ni bilo preveč všeč. Mislim, da se je bal, da se bo prehitro sankal in me je odrival stran.

Potem sem malo še raziskoval okoli in si krajšal čas s kopanjem lukenj. Ines me je imela ves čas na očeh, kot da bi želel kam pobegnit, čeprav nisem imel takih namenov.

Končno so prišli še Kremenčkovi (sem že mislil, da bodo vse zamudili) in sem dobil družbo. Malo sem lovil kepe, skopal velikansko luknjo, vendar kaj, ko nihče ni hotel, da ga zakopljem notri, kosti pa tudi nisem imel. Skoraj bi naredil snežaka na sankah, pa sta me dva novinca preveč zmedla. To vam moram povedati … temu se reče “prišla, odpeljala in zmagala”. Bila sta tako hitra na sankah, da se niti jaz nisem mogel kosati z njima.

Izdelovanje snežaka na sankah

Po končanem tekmovanju, je bilo na vrsti podeljevanje medalj. Seveda sta novinca dobila medalji za najhitrejša spusta, mi pa smo domov odšli s polovico, torej štirimi od osmih medalj. Ja, ni kaj, dobri smo. Vam bom zaupal skrivnost, pa nikomur je ne povedat. Dobili smo medalje za drugo in tretje mesto za najpočasnejši spust. Nejc je dobil še medaljo za najbolj atraktiven spust, no ja pa tudi jaz sem dobil čisto svojo pravo medaljo. Za najbolj simpatičnega udeleženca na dogodku. Kaj ste pa drugega pričakovali? Ines vedno pravi, da sem najlepši. Ja, itak, da sem najlepši… pa najboljši tudi!

Najbolj simpatičen udeleženec

Kmalu po podelitvi smo še na hitro skupaj našli zaklad, ki se je pojavil v bližini. Ker je nekatere zeblo, smo odšli proti avtomobilom, da so se preoblekli v suha oblačila. No mene ni prav nič zeblo, pa čeprav nisem imel nobene suhe obleke, ki bi zamenjala moj kožušček.

Med tem, ko me je Ines brisala z brisačo sem slišal, da gremo še nekaj pojest. Ooooo njam, njam, no ja upam, da bom lahko šel zraven, ker včasih kužkom ne dovolijo vstopa v restavracije – prava krivica vam povem! Seveda so me spustili notri, saj sem imel tudi jaz prazen trebušček. Njam, njam, njam, ni boljšega, kakor rob pice, ki mi ga Ines vedno da.