Namig za izlet – Pot svobode

Zanesljivo poznate tisto misel, ki jo je menda Nejc Zaplotnik sicer prepisal, pa vendarle je dejansko po zaslugi vseh bralcev njegove knjige Pot ponarodela. Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. Če za katero pot ta rek res velja, je to prav zagotovo Pot svobode. Pot, kjer lahko na obrobju Ljubljane ujameš precej samote, se nahodiš, lepo izkoristiš dan. Povrh pa najdeš še kakšen lep pogled, na jug, zahod, sever ali vzhod. Kajti pot je krožna, in čeprav poteka bolj ali manj po gozdu, se včasih le odpre razgled, ki navduši. In kaj ima torej naša pot s tisto iz prvih stavkov tega zapisa? Veliko. Pot je namreč krožna in obide dva zelo obiskana griča, ki kot mlade ženske nedri štrlita iznad Tacna. Ja, točno tako. Obide. Po tej poti, če ji bomo seveda verno sledili in na vseh odcepih ubrali pravo smer, namreč ne bomo prišli ne na Grmado, ne na še bolj polno Šmarno goro. Doživeli pa bomo veliko. Gozd, včasih kar blatne kolovoze, klopi na najbolj razglednih mestih, kapelice ob poti, zanimive stopničke, prepade pod nami, celo železna pomagala, ki olajšajo prehod preko skalnega sveta. Kaj ni že vse to zadosti, da nas zamika, da stopimo … na pot. In smo res svobodni.

Razgled s poti

Ker Pot svobode poteka po pobočjih dveh gričev, ki sta vsaj v Ljubljani in okolici zanesljivo najbolj obiskana, je poti nanju veliko. S tem pa tudi križišč, odcepov, zavojev. Če bomo hoteli poti slediti prav in se tako vrniti na izhodišče, kot je treba, potem si moramo zapomniti, da je naša pot markirana, poleg markacije pa je tudi nezgrešljivi S, ki nam bo pravi smerokaz. Če smo bolj tehnični friki in se kot geolovci zanašamo predvsem na telefonsko navigacijo, Garmina ali kakšno drugo elektronsko napravo, potem si lahko snamemo tudi gpx sled. Vendar bodimo pozorni. Nisem prepričan, toda če je še niso popravili, potem ob hoji v smeri urinega kazalca naredi vsaj eno napako. Tam nekje pri razcepu Poti svobode in Mazijeve steze zagotovo. Mogoče prav zato, da ne bomo samo buljili v ekran, temveč bomo pogledali tudi okoli sebe. Saj je, kot sem že napisal, smernih tabel na najbolj ključnih mestih in pa seveda markacij (S, ste si zapomnili?) dovolj. No, pa saj končno niti ne moremo res zaiti. Če bomo krenili napak in tega ne bomo pravočasno opazili, bomo prišli bodisi na enega od vrhov ali pa na enega izmed izhodišč. Od ta pa se bomo do mesta, kamor hočemo priti, že nekako prebili, kajneda?

Najbolj zahteven del poti

Razlog, zakaj sprva ni bilo nadaljevanja poti od zahodnega grebena proti Peskom.

In kdo si je sploh zamislil Pot svobode? Očitno je nastala ob navdušenju nad osvoboditvijo naše domovine, odprta je bila točno eno leto po koncu druge svetovne norije. Takole pravi opis. Na praznik svobode dne 9. maja 1946 je bila zbrana mladina iz Pirnič v gozdu nad vasjo, da proslavi uspeli svojega marljivega dela. Iz svežega spomladanskega zelenja je odmevala partizanska pesem v dolino, radostno razpoloženje je vladalo med vsemi, ki so čakali na pričetek slovesnosti. Kmalu po 9. uri dopoldne je zastopnica ZMS odprla novo pot ter pri tej priliki opisala težkoče domačinov v preteklih štirih letih okupacije, ko so nemška oblastva ter lastnik gozdov baron Lazzarini prepovedali prosto gibanje v tem delu domače zemlje. S tem je delovno slovensko ljudstvo bilo oropano toliko potrebnega oddiha v zelenih gozdovih Šmarne gore. Izhodišče nove nadelane poti je v Zatrepu, to je lepa gozdna terasa približno v sredini južnega pobočja Grmade. S prostovoljnim delom je mladina iz Pirnič nadelala 725 m dolgo pot v pičlih 300 delovnih urah in to vse ob nedeljah popoldne. Ja, tako je bilo nekoč. Danes do Poti svobode lahko dostopite prav iz vsake smeri, po katerikoli poti, ki vodi na Grmado ali Šmarno goro. Le paziti morate, da ob prečkanju naše današnje izbranke zavijete nanjo in ji potem sledite, če je le možno, celoten krog. V smeri urinega kazalca ali obratno. To res ni pomembno. Pot je krožna, saj veste 😉

Turkova kapelica

In geolov? Kaj ta gumpec spet klobasa o nekih poteh, samoti, svobodi, da o zgodovinskih dejstvih ne govorimo, ko pa nas zanima samo, kje se skrivajo takšne ali drugačne škatlice. Vsaj virtualne, če že ne takšne, da bi vanjo lahko odložili priljubljene igrače, nove slikice “životinjskog carstva” ali celo enega izmed sledljivih dirkačev? Seveda, jasno, kaj pa drugega. Saj končno, kam pa lahko še gremo, da ne bomo mogli zabeležiti najdbe. Na Poti svobode bomo našli kar dve seriji lab zakladov, vsaka ima svoj bonus. Poleg tega bomo na tako imenovani Titovi polici lahko zabeležili še najdbo virtualnega zaklada. Če se bomo s poti še malo spustili ali dvignili, pa bomo lahko našli še kakšen zaklad. Saj je to jasno, kajneda? Ob obisku kopice šmarnogorskih kapelic recimo večstopenjski zaklad. Še več. Vsako leto je v aprilu seveda na Šmarni gori eden bolj legendarnih, tradicionalnih dogodkov, ki se ga res ne sme izpustiti. In ja, preden vprašate, takoj odgovorim. Tudi letos nam bodo Turki tam za zidom šmarnogorske cerkve skuhali kafe, ponudili baklave in seveda spominske hroščke. Kar označite si datum …