Namig za izlet: Zapotoški slapovi

Trenta je naša najlepša alpska dolina. Vsaj tako smo rekli pri Spoznavanju narave in družbe v osnovni šoli in je bilo za pet. Sicer imajo vsake oči svojega malarja, mislim pa, da jih ni veliko, ki bi tej trditvi prav energično ugovarjali. Čeprav je ni alpske doline čez Bohinj, ampak pustimo zdaj to… 😉 Čisto zadaj v Trenti je Zadnja Trenta. In čisto zadaj v Zadnji Trenti, v zatrepu doline pod pobočji Bavškega Grintavca in Jalovca, so slapovi. Večinoma jih imenujejo Zapotoški po bližnji in višje ležeči planini Zapotok (Larsus, zakaj tam še ni zaklada?), tu in tam se najde tudi poimenovanje slapovi na Suhem potoku.

To je eden tistih krajev, ki jih zlepa ne bi obiskali brez geolova. Kompaski, avtorji kar nekaj privlačnih zakladov v dolini Soče, so to vedeli in malo pred prvi (ali zadnji) slap postavili škatlico. V skoraj dveh letih se je do nje potrudilo 36 geolovskih ekip. Malo, glede na obisk pri drugih trentarskih zakladih, ali pa veliko, ker so Zapotoški slapovi vendarle malo stran od uhojenih turističnih poti. To se samo tako reče, saj do njih vodi prav lepo uhojena pot s parkirišča na koncu ceste v Zadnji Trenti. Morda bodo tudi tega na višku sezone zatrpali obiskovalci izvira Soče, pa se boste že znašli.

Podkvasti okljuk pred prvim slapom

Izlet je primeren za vsakogar, saj zahteva le malo vzpona in kakih 45 minut hoje s foto postanki. Najprej bo treba prečiti široko suho strugo Suhega potoka, potem pa je pot speljana v senci ob robu gozda. Ko se od nekod pojavi voda, se pojavi tudi nekaj vzpona. Kmalu pa se teren spet izravna, pot pa vstopi v miniaturen, a zelo slikovit kanjon z nekaj podkvastimi okljuki. Na koncu kanjona se Suhi potok v približno desetmetrskem skoku prelije v Trento. Čisto pod slap je poleti mogoče brez težav priti po strugi, ko pa je vode malo več (kot ob našem prvomajskem obisku), je treba malo poplezati. Močenja nog v ledenomrzli pomladni vodi ne priporočam. Razen če ne boste tega storili proti svoji volji, ko boste prečkali potok za obisk zgornjih slapov. 😮 Tolmunček pod drugim slapom je nekoliko globji in primernejši za poletno kopel. Menda se da brez težav doseči še tretji slap, naprej pa je večinoma brezpotje.

Prvi Zapotoški slap

Slapišče v Končarjevem žlebu

Slap na potoku Ilovec

Slapov ni nikoli dovolj, sploh v času, ko imajo veliko vode. Naš obisk Zapotoških slapov v družbi kompaskov smo zaokrožili še z obiskom izvira Soče in najdbo drugega najstarejšega slovenskega zaklada. Kar dolgo nas je čakal. Potem pa smo pogled in navigacijske naprave usmerili navzdol po dolini. Najprej smo se ustavili v Končarjevem žlebu, ki ga krasi kakih 90 m visoko slapišče. Škatlice ob našem prihodu ni bilo tam, ko pa smo odšli, tega več ne bi mogli trditi. Ali je še tam, ne vem, saj je od našega odhoda ni našel še nihče. 😉 Lahko bi obiskali tudi Paverjev slap ali korita Mlinarice, velika in mala korita Soče ali Šunikov vodni gaj, če omenim samo nekatere. Žuboreče vode je vsepovsod dovolj. Mi smo našo geolovsko odpravo v Trento zaključili naslednji dan pri malo obiskanem slapu na potoku Ilovec, ki se skriva v globeli pod edino serpentino na slovenski strani predelske ceste. Vsaj kar se slapov tiče. Preden smo zaključili, je bila na vrsti še čezmejna avantura pri Raimundovem bunkerju.