Odvržene injekcijske igle

Eden od problemov geocachinga je, da je včasih v “navzkrižju interesov” z drugimi dejavnostmi, ki jih ljudje počnejo skrivaj. “Dišeči” s paloma robčki pokriti kupčki ali uporabljeni izdelki iz lateksa so neprijetnost, ki umaže čevlje. Najdba odvrženih injekcijskih igel z ali brez brizge, večinoma tankih igel (t.i. inzulinke), uporabljenih za intravensko jemanje prepovedanih drog, pa mnogim vzbudi precej nelagodja. Pojavi se strah pred morebitno okužbo z virusi, ki se prenašajo s krvjo, od katerih so najpomembnejši virus hepatitisa B (HBV), virus hepatitisa C (HCV) in človeški virus imunske pomanjkljivosti (HIV – angl. human immunodeficiency virus), in boleznimi ki jih povzročajo.

Odvržena inzulinka pri enem od zakladov v središču Ljubljane

Hepatitis B je bolezen jeter, ki jo povzroča HBV. Pri večini poteka okužba brez simptomov, pri nekaterih pa kot akutna bolezen z močno utrujenostjo, zlatenico, slabostjo in bruhanjem. Redkeje lahko HBV povzroči kronično bolezen z napredujočo okvaro jeter, majhni otroci so glede tega mnogo bolj ogroženi kot odrasli. Na srečo imamo na voljo učinkovito zaščito tako pred izpostavljenostjo (cepivo) kot po izpostavljenosti HBV (gamaglobulini). Cepljenje proti hepatitisu B je pri nas vključeno v nacionalni program cepljenja od leta 1998, vsi otroci naj bi bili cepljeni pred vstopom v šolo. V zadnjih letih se okužba s HBV pri nas prenaša predvsem s spolnim stikom, saj njena razširjenost v skupinah z zvečanim tveganjem za okužbo (med katere sodijo tudi odvisniki od intravenskih drog) ni zelo velika (1).

Hepatitis C je bolezen jeter, ki jo povzroča HCV. Okužba poteka sprva brez simptomov, a v 55-85 % primerov napreduje v kronično bolezen z napredujočo okvaro jeter. Proti hepatitisu C ni cepiva, pa tudi ne pasivne zaščite po izpostavljenosti, so pa na voljo zdravila, ki razmeroma učinkovito preprečijo napredovanje v kronično bolezen. Okužba se pri nas v veliki večini primerov prenaša z okuženimi iglami pri intravenskem jemanju drog, ocenjujejo, da je okuženih nekaj manj kot četrtina posameznikov, ki so vključeni v programe zdravljenja odvisnosti (1).

HIV uničuje imunske celice ali okvarja njihovo delovanje. Okužba poteka sprva brez simptomov ali kot gripi podobna bolezen, ki jo okuženi, še posebej če se ne zaveda izpostavljenosti HIV, pogosto spregleda. Napredujoča okvara imunosti se brez zdravljenja v nekaj letih izrazi kot sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti, znan pod imenom aids. Cepiva ni, v primerih, ko bi šlo za vbod neposredno po uporabi in bi bili na odvrženi igli ali v brizgi vidni ostanki sveže krvi, pa je možno preprečevalno zdravljenje z zdravili.

Odvržena inzulinka v opuščeni stavbi ZD Litostroj

Okužba z odvrženo injekcijsko iglo je možna le z vbodom, verjetnost zanjo je teoretično odvisna od globine vboda, števila virusnih delcev v okuženi krvi in časa izpostavljenosti igle vplivom okolja. Vboda z iglo brez vidne (sveže) krvi na površini igle oziroma v brizgi ne štejemo za tveganega. Podatki o obstojnosti virusov HBV, HCV in HIV zunaj telesa so razmeroma pičli (in niso nujno merilo kužnosti), obstoječi epidemiološki podatki pa kažejo, da je v praksi okužba le izjemen dogodek. HBV naj bi bil najobstojnejši, okužba z odvrženo injekcijsko iglo pa je kljub temu zelo redka, opisani so le posamični primeri. Povzetek ugotovitev 12 raziskav, opravljenih v okoljih z veliko razširjenostjo virusov, ki se prenašajo s krvjo, je razkril, da v več kot 450 primerih vboda ni prišlo do nobenega primera okužbe s HBV (2). V španski raziskavi je od več kot 100 otrok, ki so jih obravnavali zaradi vboda z odvrženo iglo, zbolel le otrok, ki po poškodbi ni prejel ne cepiva ne pasivne zaščite z gamaglobulini (3), kanadski raziskovalci, ki so po vbodu z odvrženo iglo sledili 274 otrok, pa prav tako niso zabeležili nobenega primera okužbe (4). HCV naj bi bil v okolju zelo neobstojen, zato je možnost okužbe z odvrženo iglo izjemno majhna. V omenjenih raziskavah niso zabeležili nobenega primera okužbe (2-4), sicer pa je doslej opisan en sam primer okužbe pri starejši ženski, ki se je zbodla med urejanjem okolice mavzoleja na pokopališču (5). HIV naj bi bil v okolju razmeroma neobstojen in občutljiv na sušenje. Tveganje za okužbo s HIV je tudi pri zdravstvenih delavcih, ki se zbodejo z debelo iglo neposredno po odvzemu krvi, zelo majhno (1), doslej pa ni bilo opisanega nobenega primera okužbe po vbodu z odvrženo iglo.

Če se zbodete, je torej verjetnost, da boste (ob ustrezni zdravstveni obravnavi) resno zboleli, izjemno majhna. Vendarle pa:

• mesto poškodbe iztiskajte, da kri izteka, in nato spirajte pod mlačno vodo 5-10 minut.
• po spiranju mesto poškodbe osušite in razkužite z alkoholnim razkužilom, ki naj učinkuje 2-3 minute,
• čim prej obiščite izbranega osebnega zdravnika (ali službo nujne zdravniške pomoči, če to ni mogoče), ki bo presodil, kakšni nadaljnji ukrepi so potrebni in/ali vas napotil na pregled pri specialistu. Ustrezno zaščiteno iglo lahko prinesete s seboj in jo v zdravstveni ustanovi oddate v zabojnik za odstranjevanje igel. Preiskave igel, razen v znanstvene namene, niso smiselne.
• kontrolni pregledi, na katere vas utegne naročiti zdravnik, so zelo pomembni. Zato jih ne opuščajte.

Prvo priporočilo za geolovca v akciji kljub vsemu napisanemu ostaja, da je treba narediti vse, da ne pride do vboda. Pri iskanju zakladov, posebej v mestnem okolju in v okolici zapuščenih stavb, je treba iskati s pametjo, najprej z očmi in šele nato s prsti. Lastnikom lahko verjamemo, da se pri skrivanju trudijo izbirati neproblematične kraje, poleg tega pa mesta, ki ga pogosto obiskujejo odvisniki od intravenskih drog, ni težko prepoznati. Odvržena igla pa se v mestnem okolju lahko pojavi kjer koli. O varnosti nadaljevanja iskanja v takem primeru naj se odloči vsak sam. Morda bo ta zapis kaj pomagal pri odločitvi. Mrazenje in strah za življenje ob pogledu na odvrženo iglo glede na medicinska dejstva nista potrebna, vendar ju vzbujajo tudi drugi dejavniki, kot je stigma odvisnikov. Ampak to je že druga zgodba.

Literatura

1. Matičič M, Tomažič J. Ukrepi ob incidentu v zdravstvu. Med Razgl 2013; 52: S6: 81-8.
2. Anon. Needle stick injuries in the community. Paediatr Child Health 2008; 13: 205-18.
3. Gomez J, Rodriguez R, Navarro M, Gonzalez M. Accidental contact with syringes used in intravenous drug users (IDU): one decade of study. An Esp Pediatr 1998; 49: 375-80.
4. Papenburg J, Blais D, Moore D, Al-Hosni M, Laferrière C, Tapiero B, Quach C. Pediatric injuries from needles discarded in the community: epidemiology and risk of seroconversion. Pediatrics 2008; 122: e487-92.
5. Libois A, Fumero E, Castro P, et al. Transmission of hepatitis C virus by discarded-needle injury. Clin Infect Dis 2005; 41: 129–30.