Pozor, strela!

Strele so nedvomno eden izmed naravnih pojavov, ki nikogar ne pustijo povsem ravnodušnega. Močan blisk svetlobe povezan z bobnenjem je ljudi prestrašil že pred tisočletji, nepoznavanje razlogov zaradi katerih do razelektritve v ozračju pride in njegovih posledic, pa je pripeljalo do skoraj božanskega čaščenja strele. V zgodovini je tako na različnih koncih sveta kar nekaj ljudstev enega od svojih bogov povezalo s tem naravnim pojavom, ki je prišel z neurjem, zanetil ogenj, ubil živo bitje, povzročal kaos in prinašal velikokrat nesrečo in obup. Pa je danes kaj drugače? Strokovnjaki zagotavljajo, da smo pred udarom strele res varni zgolj v stavbi z ustreznim strelovodom ali avtu. Slednja namreč na nek način povzemata značilnosti Faradayeve kletke. Tudi letala niso imuna na udare strel, ki pa se praviloma končajo brez hudih posledic.

Danes mehanizem strele precej bolje razumemo. Gre za udar električnega toka, ko si negativni naboji z dna nevihtnega oblaka utrejo pot do manj negativno nabite zemlje. Meritve so namreč pokazale, da se oblak na nebu naelektri tako, da je njegov spodnji rob negativen. Med zemljo in oblakom se pojavi električno polje, napetost, ki negativne elektrone vleče proti tlom. Tem večje je, čim več elektronov je na dnu oblaka. A kaj, ko zrak ni prevoden in elektroni do zemlje ne morejo kar tako. Kadar je ta napetost dovolj velika in polje dovolj močno (tipično gre za oblake z veliko kapljicami, ki se v močnem vetru hitro gibljejo), elektroni na svoji poti ionizirajo sicer nevtralne molekule zraka in s tem rodijo nove pare elektron – ion, ki se obnašajo kot prevodna žica. Strela tako tiplje pot in si dela prevodni kanal, po katerem hitri elektroni potujejo proti zemlji, počasni ioni pa proti oblaku. Po nekaj deset metrih polje pozitivnih ionov ustavi prodiranje elektronov proti tlom in igra se za hip ustavi, a po prevodnem kanalu, ki je nastal, z dna oblaka polnega elektronov pritečejo novi elektroni in igra se ponovi. Na fotografijah strel boste tako opazili, da so sestavljene iz veliko lomljenih odsekov. Ko je prevodni kanal do tal vzpostavljen, je kot bi z žico povezali oblak in tla. Elektroni močno pospešijo, pri tem se zaletavajo v molekule zraka, ki zasvetijo. To vidimo kot blisk. Zaradi istega razloga se zrak tudi v hipu segreje in se razširi kot pri eksploziji, kar slišimo kot grom. Vsi vemo, da se svetlobni blisk razširi praktično v trenutku, grom pa počasi s hitrostjo zvoka okoli en kilometer na tri sekunde caplja za njim. Že kot otroci smo se tresli pod odejo in šteli sekunde med bliskom in gromom ter tako določali oddaljenost strel. Danes elektromagnetni impulz, ki ga odda tokovni sunek strele, merimo na več lokacijah (antenah) po svetu in tako precej natančno v živo spremljamo dogajanje.

Razelektritev na kakšnem centimetru lahko dosežemo že z nekaj tisoč volti napetosti. Pri streli pa napetost med zemljo in oblakom doseže tudi do sto milijonov voltov. Različni plini žarijo z različnimi barvami. Neon je na primer značilno roza (reklamna rasvetljava), dušik rahlo vijoličen.

Kot geolovci smo seveda veliko v naravi. In poletni čas je nedvomno tudi najbolj primeren za sprehod in iskanje škatlic. Toda to ni le čas prijetnih temperatur, zelenja vse naokoli nas, temveč tudi hitrih sprememb vremena in neviht. Te nas tako prav zlahka ujamejo kje na prostem. Kaj takrat? Obstaja nekaj osnovnih pravil, ki jih skušajmo upoštevati, da se bo izlet končal srečno in brez nezgod. Uprava RS za zaščito in reševanje tako svetuje, da poslušamo vremenska poročila in pazimo na vremenske pojave. Vročinska nevihta je najpogosteje spomladi in poleti, ko se zrak zelo segreje. Hladna fronta se najpogosteje pojavi s silovitimi in nenadnimi nevihtami. Kjer je bilo še maloprej lepo vreme in jasno nebo, zelo hitro nastanejo kopasti oblaki in kmalu nato se razbesni nevihta.

Pri nevihtah in udarcih strel se moramo najprej zavedati tega, da je prvo pravilo, da pravil ni. Res je verjetnost, da bo strela udarila v visok in izpostavljen objekt večja kot v tistega nekje nižje. Ravno tako je verjetnost za nevihte majhna nekje med osmo uro zjutraj in enajsto dopoldan. Toda to še ne pomeni, da strela ne bo udarila v nas, ko stojimo v bližini cerkve, ali da nas ne more presenetiti silovita nevihta tudi sredi dopoldneva. Tudi verjetnost, da nas strela zadene, ni ravno velika. Zgolj ena proti 700.000. Toda tudi to je zgolj statistika. In kot se nam lahko zgodi, da zadenemo visok dobitek na loteriji …

Torej. Kaj narediti, da v nas ne udari strela oziroma, da nas njen udar v bližnji objekt ne poškoduje. Že dolgo znano pravilo je, da se izogibajmo samotnih dreves, pa tudi vseh ostalih visokih objektov, ki nimajo ustrezne ozemljitve. Čeprav seveda tudi v gozdu nismo popolnoma varni, je nevarnost veliko manjša kot na bolj izpostavljenih mestih. Vseeno se odmaknimo od višjih dreves. Če smo na prostem in se ne moremo umakniti v varno zavetje, počepnimo, noge držimo skupaj, odstranimo vse predmete, ki imajo visoko prevodnost, predvsem se ob tem izogibajmo dežnikom, ki z jeklenimi konicami predstavljajo odličen strelovod. In mi skupaj z njimi. Če imamo kaj, kar predstavlja vsaj v določeni meri izolator, dajmo to pod sebe. Podobno velja tudi, če nas nevihta ujame v gorah. Izogibajmo se točk, kjer je največja verjetnost, da bo do udara strele prišlo. Vrhov, grebenov, izpostavljenih točk. Izogibajmo se tudi mokrih oziroma vlažnih sten, robov prepadov (že sam piš udarnega zraka nas lahko pahne v globino). Razni spodmoli in manjše votline ne nudijo zaščite, lahko so celo bolj nevarna mesta, kot recimo čepenje sredi melišča. Večje votline in jame so relativno varne, vendar se ne naslanjajmo na njihove stene. Če ni nobene možnosti umika, se umaknimo na melišče ali drugam, kjer ni izpostavljenih objektov, ravnajmo pa se prav tako, kot smo že navedli v primeru, ko nas nevihta ujame v nižini na prostem. Poskusimo se torej namestiti čim niže, vendar ne smemo ležati na tleh s celim telesom. Počepnimo tako, da stojimo na tleh samo s stopali ali na prstih. Stopala naj bodo čim bolj skupaj. Glavo spustimo na kolena, zaprimo oči in si pokrijmo ušesa. Če imamo pri roki podlogo iz neprevodne pene ali gume, stopimo nanjo. Strela vedno poskuša najti najbolj prevodno pot do tal, z zmanjšanjem kontaktne površine in izolatorjem poskrbimo, da ta pot ne gre skozi naše telo.

Ker je smrtnost udara strele med 15 in 20 odstotki, ima poškodovana oseba precej dobre možnosti, da ob ustrezni pomoči preživi. Najpogostejši posledici udara strele sta zastoj srca in prenehanje dihanja. Poleg tega poškodovanci pogosto utrpijo opekline, okvare živčnega sistema, zlome kosti, izgubo sluha, vida, zmedenost, nezavest, izgubo spomina. Človeka, v katerega je udarila strela, se sicer lahko takoj dotaknemo, preveriti je treba dihanje in srčni utrip ter po potrebi uporabiti tehnike oživljanja. Medicinska pomoč je nujna, četudi poškodovanec nima vidnih poškodb. Čeprav je videti le osupel ali omamljen, nima pa vidnih poškodb, imajo lahko nekatere okvare notranjih tkiv, npr. živčevja, žil, srca, resne posledice, ki se pokažejo šele čez nekaj časa.