Šmarna gora, četrtič

Leto se hitro obrne naokoli in kar naenkrat je prišel 17. april, ko smo geolovci iz Vižmarij in z Broda (bojank, Bučni kompaski, gamsek, icabrian in kompaski) na Šmarni gori znova gostili geolovce od blizu in daleč. Po lanskem srečanju presežnikov smo kar dolgo modrovali kako in kaj, a smo na koncu ugotovili, da bo kar v redu, če bomo vsaj obdržali lansko raven. Dogodek smo napovedali zgodaj, da bi tako olajšali načrtovanje udeležbe, in nekajkrat spomnili nanj v spletnih medijih. Kompaski so barvali hroščke, pekli baklave ter pripravljali srečke in dnevnik, drugi smo pridobili nekaj dodatnih turških sladic, pijačo za najbolj žejne in dokončali kulturno-zabavni program. Zadnji dan pa smo razpostavili škatlice s srečkami in čakali na začetek.

Letos je med hroščki moderna rumena.

Ni šlo vse po načrtih. Ko sem se zdelan od respiratornega virusa kot megla privlekel na tradicionalni kraj dogodka, me je skoraj kap. Lesena miza, ki je bila središče dogajanja v prejšnjih letih, je izginila, poleg tega pa je bila lokacija zaradi močnega vetra vprašljiva tudi, če bi bila miza še tam. Kar hud organizacijski spodrsljaj, ki ga nisem predvidel. Tričetrt ure smo se s prvimi udeleženci bolj ali manj sprehajali sem in tja v paniki in modrovali, kaj storiti, potem pa so prišli kompaski in razrešili zadevo. Izprosili so si mizo, ki smo jo postavili pred klopco v zavetrju, in z zamudo, ki se je kasneje poznala tudi pri začetku uradnega programa, le začeli kuhati kavo in deliti orientalske dobrote.

Udeležencev je bilo vse več, letos kadrovsko podhranjena recepcija je komaj še zmogla vso administracijo. Že kmalu je postalo jasno, da se glede udeležbe obeta rekord, prihod prijateljev iz Hrvaške pa je srečanju dodal še mednarodno dimenzijo. Kava je pohajala hitreje, kot smo jo nalivali v skodelice. Spoznali smo, da smo podcenili potrebno količno aperitiva. Od slastnih baklav pa sta se celo dvema mimoidočima bunkeljkama tako pocedile sline, da sta se kar postavili v vrsto. In kasneje prišli še po dodaten odmerek kave. Ampak geolovci smo prijazne živali.

Bi kdo baklavo? Ali kako drugo turško sladico?

Od stalnih dobaviteljev smo celo leto zbirali nagrade za srečolov, na koncu nekaj nagrad poiskali še doma, za piko na i pa so nam nekaj prispevali še udeleženci. Povsem nenačrtovano (no, ne čisto povsem) je v nagradni fond v predzadnjem trenutku priletelo še nekaj neaktiviranih sledljivčkov. Na koncu smo izžrebali nekaj čez 20 nagrad, od privlačnega geokovanca, ki ga je zadela ekipa Enra13, do bonov za enolončnico in čaj, prispevka geolovske ekipe z vrha Šmarne gore. Sledil je geolovski kviz, v katerem se je 32 ekip, razdeljenih v dve skupini, pomerilo na izpadanje, dokler nismo z nadaljnjim deljenjem skupin prišli do finala dveh najsrečnejših. Vprašanja so bila nemogoča. (Ali morda veste, koliko slovenskih ekip je v  enem mesecu našlo vsaj 10 večstopenjskih zakladov? Ali koliko je aktivnih zakladov v občini Šoštanj?) So bila pa vsaj zabavna. In tudi poučna, saj so udeleženci med drugim izvedeli, da je skoraj natanko polovica aktivnih slovenskih zakladov velikosti mikro. Na koncu se je izkazalo, da včasih strela vendarle udari dvakrat na isto mesto, saj se je kot najboljši poznavalec slovenske geolovske scene izkazala ekipa Enra13 in tako nič hudega sluteč odšla s Šmarne gore z dvema geokovancema v žepu. Nič manj se ni smejalo drugemu finalistu, ekipi Pustolovci, pa tudi polfinalista Ančka in romtim nista imela solznih oči, čeprav je vsak odnesel »le« pisano sledljivo lakajsko ploščico (Lackey tag).

Obeta se nam zanimiv zaklad.

Finalista geolovskega kviza.

Organizatorjem se nam zdi prav imenitno, da se udeleženci med seboj srečujejo in spoznavajo že med vzponom in med lovom na srečke. Seveda je zabavno domov odnesti lepo ali vsaj koristno nagrado, vendarle pa se nam zdita druženje in sklepanje novih poznanstev pomembnejša. Upamo si verjeti, da je druženje na vrhu, ob nekaj obveznega razvajanja (je razdeljevanje 3,8 kg sveže pečenih baklav še kaj drugega kot razvajanje?), tisto, kar vsako leto pritegne več udeležencev. Uraden podatek je, da se je letos v dnevnik vpisalo 62 ekip s skupaj 93 člani (zadnji podatek morda še ni dokončen). Da smo bili blizu stotniji, čeprav ni verjetno, da smo jo dosegli, kaže podatek, da sta od 99 srečk na rdeči točki v škatli ostali samo dve.

Poročila o odogodku ne morem končati brez zahvale vsem udeležencem, ki so prišli kljub temu, da se zdi Šmarna gora vsako leto višja. Torej, hvala za udeležbo! Hvala pa tudi soorganizatorjem, s katerimi je to početje tako imenitno, da ga kar ponavljamo iz leta v leto!

Drugo leto bo srečanje že petič. Saj pridete?

Na “gasilsko” smo se spomnili šele, ko je polovica udeležencev že odšla.