Trinajsta Izmenjava TB & GC in štart dirke Tour de Slovenija 2025
Nekateri geolovski dogodki pri nas so postali že tradicija. In ni bolj tradicionalnega dogodka od tradicionalne Izmenjave TB & GC. Odkar je leta 2010 potekala kot prvo pravo geolovsko druženje v domači organizaciji, se jih je zvrstilo že trinajst. Dve je pojedel koronavirus. Žal se novoletno-božičnih praznikov ne da prestaviti na, recimo, junij. Jaz sem se prvič udeležil druge. Sicer sem jih vmes nekaj preskočil, a je tudi zame to tradicija in v zadnjih letih edini obisk centra mesta v veselem decembru (vsako leto je slabše, ampak ne bi zdaj o tem). Običajno pridem skupaj z geolovskima prijateljema z Broda. Prebijamo se skozi množico po Čopovi in na Prešercu in med potjo po Stritarjevi pogledujemo proti Robbovemu vodnjaku (kamor se je dogodek s Kongesnega trga preselil, odkar so ga prevzeli Kremenčkovi), če je tam že kdo od »naših«. In vedno je že kdo tam, najmanj organizatorji.
Tudi letos je bilo tako. »Naših« je bilo vedno več, piškotov, čokoladic in drugih dobrot, ki so jih okoli ponujali Kremenčkovi, pa vedno manj. Borovničke so šle tako hitro, da sem nanje skoraj pozabil. Nasprotno pa je bila košara s sledljivčki za menjavo vedno bolj polna. Tradicionalni dogodki pomenijo, da se tradiciji ne gre izneveriti, zato so se pred mestno hišo znašli ne samo geoprijatelji onkraj meja Ljubljanske kotline, ampak tudi geoprijatelji iz Hrvaške. Pa še nekaj naključnih udeležencev iz tujine, konkretno Avstrije. Ti o tradiciji niso imeli pojma, a sem jim v svoji tarzanski nemščini vse razložil. Vsako leto spoznamo tudi kak nov domači obraz.
Že od leta 2017 je tradicija, da je na tem dogodku vsako drugo leto vsaj simbolično štart dirke sledljivčkov. To tradicijo smo letos prekinili. V prvi vrsti zaradi tega, ker Dirka sledljivčkov 2024 ni potekala po načrtih. In smo vzeli petindvajsetletnico igre geocaching kot priročen izgovor, da poskusimo nekaj novega, kar bo morda za domačo skupnost še bolj zanimivo kot globalna dirka. Dirka Tour de Slovenija 2025 poteka samo po Sloveniji, zato bomo naredili vse, kar je v naši moči, da dirkače obdržimo v mejah kokoške. Upamo, da nam bodo pri tem pomagali vsi geolovci, ki bodo v kakem zakladu naleteli na dirkača. Sodeluje lahko vsak in ne samo tistih 42 ekip, ki so v dirko prispevale svojega dirkača. Nekdo jih mora tudi pobrati iz enega zaklada in odnesti v drugega, saj je to edino, kar šteje v tej dirki.
A najprej je bilo treba opraviti štart. Ta ni bil prav posebej spektakularen. Po krajšem nagovoru sem nekajkat zakrožil po množici s škatlo z 42 sledljivčki v nizkem štartu in se z nekaj prigovarjanja znebil vseh. In to je bilo to. Do decembra 2025 bodo prepuščeni sami sebi. Upam, da bodo križarili po Sloveniji kot naši imenitni kolesarji in se od etape do etape prebijali do končnega cilja. Od uradnega dela dogodka je bilo treba opraviti samo še skupinsko fotografiranje.
Tradicionalnost tega dogodka je tudi, da nikomur ni preveč vroče. Ko se prižgejo lučke, zna biti že prav mrzlo. Okoli Robbovega vodnjaka je tudi takrat še vztrajalo nekaj skupinic, ki si pa so si kmalu poiskale vsaka svoje zavetje. S prijatelji smo se zatekli nad ribarnico v arkade na tržnici, kjer zdaj točijo pivo. In ob standardnem – da ne rečem tradicionalnem – napitku rekli še nekaj geolovskih.
Tako je bilo letos. Kremenčkovi, hvala za organizacijo in piškote! Drugo leto pa v skladu s tradicijo vse skupaj ponovimo.