Vse dobro, 2016!

dr.gumpi, sovce, Dulsineja:

Jezersko z okolico so lepi in zanimivi kraji. Zato smo se odločili, da vas letos povabimo v te konce. In to prav takrat, ko si bomo voščili vse dobro v novem letu in še naprej seveda. Priprave so stekle, kar je bilo dela, nam je bilo v veselje. Saj smo prav navdušeno čakali, da se znova vidimo. In udeležba nas je res presenetila. Slabo vreme in sneženje v dolini nista prestrašila vrste geolovcev, ki so prišli uživat čisti zrak na planine pod Pristovškim Storžičem. Segli smo si v roko in stopili na pot …

Kremenčkovi:

Kmalu po javni objavi naše namere, da se udeležimo letošnjega prvega srečanja visoko v hribih, se je pojavilo povabilo mlade ekipe AleksSI za predhodnji skupni geolov. Beseda je dala besedo, malo poizvedovanja je obrodilo rešitev in kmalu smo se podali v kraje, o katerih smo pred kratkim le brali v zadnjih prispevkih. Z minimalno zamudo smo prispeli na dogovorjeni kraj, kjer sta dva člana ekipe že oprezala za zakladom. S skupnimi močmi smo obiskali Mejo, Hubertov ključ in Žmitkov šp’c ter se odpeljali na zasluženo kosilo s pogledom na zaledenelo jezero. Ker seveda nismo bili edini lakotniki, smo na opusteli mejni prehod prišli med zadnjimi udeleženci.

Na zbirni točki pa je sledil pravi šok, saj je še dan pred srečanjem svoj prihod napovedalo le pol ducata ekip! Tako pa je bilo kar nekaj energije potrebne, da smo lahko vsem stisnili roko in izrekli voščilo ob pričetku novega leta. Za izgube kalorij so poskrbele sovce, ki so delile pozdravne kifeljčke. Ko so vse ekipe vpisale v priložnostni dnevnik srečanja, je dr.gumpi kleno izdrdral pozdravni nagovor in podal približni potek pohoda. Mimovozeči avtomobilisti so z začudenjem opazovali množico zbranih, ki se je pričela premikati v smeri najbližjega zaklada Passkontrolle! Haben Sie TBs zu verzollen?, ki je tako dobil prve letošnje obiskovalce.

Po vijugasti makadamski cesti se je skupina raztegnila in nekateri smo prav počasi napredovali do Rakeževe planine. Sledil je prvi postanek in besedo je prevzela Dulsineja, ki je poleg orisa kraja, povedala tudi nekaj lokalnih štorij v pristnem domačem narečju. Otrokom se je najbolj dopadla zgodba malega Francija, ki je s kruhom kače pital. Ob napetih pripovedkah so pričeli čudežno brneti mobilni aparati in sporočali, da so se v bližini pojavili trije novi zakladi. Ker smo se doma dobro oborožili s predmeti za menjavo, smo dobili v Pozabljenih igračah odlično priložnost, da smo zapolnili velik črn vsebnik. Od našega posvojenega srečanja pa nam je ostal cel kup sledljivčkov, da smo tri pustili za naslednje obiskovalce. Poslovili smo se od priložnostne hišice, kjer med drugim domuje tudi spletna kamera in nadaljevali hojo k naslednjemu zapuščenemu objektu.

Pri davno zapuščeni karavli se je skupina zopet strnila in ponovno prisluhnila Dulsineji. Namesto napete pripovedi, pa smo bili priča nenavadni razglasitvi. Prvi štirje udeleženci mirobori, tigi67, AleksSI in maratonka so bili za zgledno najavo udeležbe nagrajeni z ličnimi darili, ostali pa smo dobili tolažilni rdeči aditiv. Sledila je naslednja poučna razlaga o pomembnosti obdelovalne zemlje in kako pametne hlapce so imeli tod okoli. Temu dejstvu so posvetili tudi istoimenski zaklad Ankova hvapca. Dočim so najpogumnejši raziskovali zloveščo zgradbo, smo se ostali sladkali s prinešenimi dobrotami, ki so se nepričakovano pojavile v rokah udeležencev. Po izmenjavi drobnih predmetov in ponovno treh odloženih sledljivčkih, je bil spet čas za straženje repa kolone z glavno sovco do končne destinacije.

Dulsineja:

Ko smo na Ankovi planini izvedeli, da bi bili morali že v prvem zakladu poiskati polovico koordinat za začetek nočnega zaklada, smo kar malo zajeli sapo. A k sreči vemo, da je na srečanjih za take pomembne podrobnosti posebej poskrbljeno. Pa tudi, da se ne bi kdo kam izgubil. Tako smo z Ankove planine pogumno zakorakali dalje v zgodnji večer in poiskali obljubljene iskrice. Od tam dalje smo spet vzeli pot pod noge. Iskrice so nas vabile vse globlje v temneči gozd. Bilo pa nas je veliko in zato nas ni bilo prav nič strah. Kmalu se je gozd spet odprl in pred nami se je razgrnila še tretja planina, obljubljena kot cilj današnjega pohoda. Za hip smo še ujeli povsem drugačen razgled proti zahodu, proti strminam in severni steni Košute, nato pa smo se posvetili nalogi: kako in kam usmeriti svoj meč, da bo prav! Zviti Rebrčan ni bil od muh, a tudi naši meči so bili ostri in so kmalu razkrili mesto njegovega zaklada. A vseeno smo že pomislili, da smo merili narobe, saj nas je za vogalom pričakala še novoletno okrašena smrečica. Gotovo je pravi zaklad pod njo!

Res pa je bilo potem oboje: krvavo rdeči meč je razkril zaklad, pri smrečici pa smo dobili novoletna darila. Otroci so se kmalu nagnetli okrog gorilca, na katerem se je že grel čaj iz melise, mete, ognjiča, žajblja, islandskega lišaja, bezga, timijana, materine dušice in šipka, pocukran s ščepcem stevije. Ali je bila marelično nadahnjena limona zares bolj zrela in sladka od običajnih zelenkasto rumenih, verjetno ve le sovca, ki jo je nazadnje oglodala do kosti. Drugi smo jo samo ovohavali, pomodrovali in nato popili topel čaj, ki se je po hoji prav prilegel. Nadalje smo nočno nebo razsvetlili z nekaj diskretnimi svetlobnimi efekti in popazili, da pri tem nismo plašili divjadi ali naredili kake ognjene nesreče. V očeh smo prav vsi imeli iskrice, saj je bilo na cilju za vsakogar nekaj. Za tiste najbolj pogumne je bil pripravljen “korenčkov liker” posebne ostrine. Klepet in živžav sta se za kratek čas naselila na kraj, ki ni vajen tako množičnega obiska in ga vsekakor velja poiskati tudi podnevi.

Pohod se je po raznolikem dogajanju uradno zaključil, še malo smo poklepetali, nato pa smo se drug za drugim odpravili nazaj. Nekateri so si svetili z baklami in soj ognja nosili v očeh še vso pot do avtomobilov. Klepet, živžav, novoletne okraske in vsak svoje smetke smo odnesli s seboj. Za nami se je planina dokončno zagrnila v popolno tišino in temo oblačne noči. Na drobno in počasi je začel naletavati obljubljeni sneg. Iz dolin so znanci ali domači že javljali, da pada bolj vztrajno kot visoko gori na jezerskih planinah. Tisti brez bakel smo malo pred Rakeževo planino za nekaj trenutkov ugasnili svoje zvezdice. Vdihnili smo črnočrno temo in obstali. Najmlajši, a pogumni udeleženec je kmalu poprosil, naj bo spet lučka. Prižgali smo mu jo in stopili naprej. Pri Rakežu so se pokazale lučke v dolini. Na Jezerskem ni kot v mestu. Na Jezerskem se ponoči pokaže velika kača … iz drobnih belih lučic. Še nekaj deset metrov, še en ducat otroških skokov med dvema odraslima rokama, in že smo bili pri avtomobilih. Veseli, da smo se srečali. In pripravljeni, da se vrnemo za toplo peč.