Vzpon na M. Blanc v deželi Takamaka

Že nekaj dni smo pohajkovali po otoku. Z busom. Razdalje so tukaj kratke, tako da za premike porabimo kakšno uro. Vstajamo zgodaj, ob 7.00, kar je po Slovenskem času ob 5.00 zjutraj. Le komu sem se zameril? Ampak gre…

Anse Takamaka

Zajtrk vedno pojemo doma. Južno sadje nam raste na vrtu, a banane so še zelene. Puncam je najbolj všeč mango, meni pa so ful dobre mini banane. En pajs, pa je ni več.

Morje je toplo, a so valovi tako veliki, da ne upamo v vodo. Vsaj na vzhodni strani otoka ne. Včeraj pa smo se kopali na zahodni strani. Ful lepa plaža, bela mivka, majhni valovi, tu pa tam kakšen skat. Aja, pa tabla: pazi na mlade morske pse. Še dobro, da smo jo videli šele zvečer, zadaj v goščavi.

Anse Georgette

Za danes pa smo si najeli avto. Brez njega bi izlet težko izvedli, kajti tokratni cilj je bil M. Blanc. Uradno se mu reče Morne Blanc, jaz pa ga raje malo okrajšam. Se boljše sliši. Spominja me na eno goro blizu Chamonixa. A mi smo tokrat daleč stran, kakšnih 8.000 km. To je drugi najvišji vrh te države. Parkirali smo na divjem parkirišču pod goro. Poleg nas še kakšni trije avti, ostali pa se verjetno raje namakajo v morju. Mi smo tokrat izbrali namakanje v neki drugi tekočini. Dereze, cepin in topla oblačila smo si pripravili že doma, kajti čakal nas je visok vzpon. Gora je namreč visoka 667 metrov in domačini na njo zahajajo zelo redko. Dereze in cepine smo pripravili, a smo jih tam tudi pustili. Smo šli kar v teniskih in kratkih hlačah.

Nismo vedeli, kaj nas čaka na poti ali pa ob njej. Sik, sik, sik? Začetek je lepo označen in od table dalje smo se začeli vzpenjati kot po stopnicah. Pot je bila precej široka, okoli nas pa džungla. Mislim … zanimivo. Palme bolj kot ne na vsakem koraku, zanimivo rastlinje z rdečimi koreninami, mokra tla, z mahom obrasle skale, predvsem pa mnogo bujnega zelenja. Res zeleno, ki te ljubim zeleno.

Pot na vrh

Hodili smo počasi, breg je bil strm. V totem gozdu smo bili bolj ali manj sami, a pot je bila jasna. Zgubiti se torej nismo mogli. Zakaj smo hodili počasi? Ne da je bilo vroče, soparno je bilo! Švical sem kot konj, po pol ure mi je teklo že po ritni grabnci navzgor. Res neka čudna klima je v tej džungli. Samo še fali, da mi kakšna kača pade z veje dol. No, živalskega sveta, moram povedati, nismo srečali, razen ene male miške. Mestoma je bila pot celo urejena: ob neki luknji, ki je skoraj ni bilo videti, ker je bila tako zarasla, so bile napeljane zajle, prečkali smo kar nekaj mostov in se vsake toliko časa vzpenjali kar po stopnicah. Glej, kot da greš v 86. nadstropje.

V džungli

Ko smo zdaj že vsi zašvicani dol vtrgali strmi breg, smo prišli na vmesni vrh z enkratnim pogledom. Pod nami strmina, v steni gnezdijo meni neke neznane ptice, v daljavi se vije megla, naša raziskovalka Dora pa pozira na skali.

Raziskovalka Nina

Še 100 metrov naprej in bomo na končni točki. Okoli nas je vse mokro in zaraščeno, vsepovsod nekaj teče in pot se komaj prebija skozi zelenje. Prečkamo še zadnji most in odpre se nam pogled na morje. Na peščeno obalo. Na palme pod nami. Na okoliške otoke. In majhno preprosto vasico pod nami, še turistično neskomericalizirano. Na vrhu je pravzaprav velik lesen plato, velikosti enih 4×4 metre.

Pogled vse tja do konca otoka

Uživamo v krasnem razgledu. Nekateri turisti čutijo potrebo po pisanju po lesu, zato so po ograji različna imena, s katerimi se lahko poistovetimo. Npr. Eva, pa M+S in še kaj bi se našlo. A uživali smo v razgledu. Po 2 urah švic hoje smo si zaslužili tudi malico: kekse in čokolado. Obvezne fotke. Vsi štirje skupaj na sliki … in kdo nas je slikal? Zemo iz naše bivše Juge. Iz Beograda. En fant je punco pripeljal “mal na razglede” i ja to čujem, da oni pričaju po naše. Odakle si / iz Beograda. In tako smo prišli do skupne fotografije. Še kar smo uživali v lepih razgledih, ko jaz naenkrat pogledam v desno in vidim, da je nekdo ukradel pol otoka.

Slabo kaže z desne

Ni ga, izginil je. Vse belo. Vse megleno. Megla ga šiba proti nam. Malo je panike, al naj zbegemo ali naj ignoriramo? Prevladalo je slednje, a izgovor za povratek nazaj je bil dober. Vreme tukaj je precej spremenljivo. V 15 minutah začne deževati, počakaš pod palmo in potem neha. A dežja ni bilo, vročine pa tudi več ne. In tako smo se počasi spustili nazaj do avtomobila. Spet skozi džunglo, mimo rastlin, ki jih v naših gozdovih pač ne srečaš.

Povprečen prebivalec otoka takšne podvige opravi parkrat v življenju, a za nas je bil izlet mala malica. Naš plan je bil osvojitev še drugega vrha v bližini. Čakal nas je še Copolia trail. Da smo prišlo do vznožja naslednje poti, smo spet uporabili avto. Peljali smo se kar po levi strani ceste. Čudne ceste imajo tukaj, tudi vsi ostali vozijo po levi. Volan v avtu pa imajo na desni. Pa namesto blinkerja vedno prižgeš brisalce… vsaj enih 10x na začetku.

Ne peljemo se daleč, a bus tukaj ne vozi, zato z avtom po levi. Tale hrib (Copolia peak, 497 m) je kar nekaj nižji od prejšnjega in zato tudi bolj obiskan. Kar ugotovimo že na začetku, ker moramo plačati vstopnino za obisk.

Punci, da se ne bosta zgubili…

Spustimo se čez potok in spet zarinemo v džunglo. Ma jeb****, spet zašvicam. Kam rinemo? Pot podobna kot jutranja, premagamo tudi kašno lestev ali dve, da preplezamo visoke skale. A presenečenje čaka na vrhu.

Na vrhu hribčka Copolia s čudovitim razgledom

Vrh je precej velika črna skala, precej ploščata, nekakšen plato velikosti enih 200 x 200 metrov. Takšne črno-rjave skale nas spremljajo že celotno potovanje in so skupaj z zlatim peskom pravo nasprotje ostremu apnencu hrvaške obale. Z vrha se nam odpre pogled na drugo, poseljeno stran otoka, na glavno mesto Viktorija. V predmestju na morju kraljuje turistična oaza Eden za petične goste, v katerih cene dosegajo tudi do 2.000 EUR na noč. Ne, se ne hecam! V daljavi je tudi letališče in kljub vsemu smo tako visoko, da pod nami vidimo letalo. Pogled je kar malo čuden, ker letalo gledaš skoraj vedno od spodaj navzgor in ne obratno.

Umetni otok Eden, na levo pa glavno mesto Victoria

Sprehodimo se še malo po platoju in naletimo na res zanimive rož’ce. Piligus poxicus ali po domače muhojedi kondomi. Zelo redki, a tukaj okoli jih je v izobilju. Njih pokrovčki so odprti takrat, ko je sonce in se potem neslišno zaprejo, ko ujamejo svojo žrtev. Primerjava z realnim življenjem je zgolj naključna.

Pitcher plant (Nepenthes pervillei)

Nazaj v dolino, teh 200 metrov višinske razlike, smo se vrnili po isti poti. Lačni.

Odličen planinski dan smo končali v Beau Vallonu, največjem turističnem kraju. Neskončno dolga plaža, do koder ti nese pogled, sončni zahod, ki pade v morje in kajpak kokosovo vodo, če si žejen. Verjetno ste do zdaj že ugotovili? Potepali smo se po Sejšelih?

Kokosi