Zaklad meseca – Jezerina by Kinčoropi

Bogastvo slovenskega podzemskega, predvsem kraškega, sveta se odraža tudi v geolovu. Na zagotovo nepopolnem seznamu, ki ga vzdržuje Slovenski geocaching klub, je 60 zakladov. Od EarthCache zakladov v svetovno znanih jamah do tradiconalnih zakladov v manj znanih luknjah, spodmolih, jamah ali jaških, ki jih brez geolova nikoli ne bi obiskali. Slednje velja tudi za tokratni zaklad meseca, jamo Jezerina. Nikoli slišal zanjo, in še dolgo ne bi.

Zaklad ponuja prvinsko jamarsko doživetje tudi tistim, ki se sicer nikoli ne bi podali v kraško podzemlje. Jama je odlično ohranjena, jamsko okrasje je le malo poškodvano in osupljivo. Z lastnimi močmi se je treba prebiti skozi ozke prehode in preplezati nekaj skokov, kjer ne bosta odveč vrv in pomoč geolovskega prijatelja (oboje boste imeli pri roki, saj brez tega ne hodite v jamo). Nagrada za trud so zaporedne dvorane, v katerih pogled na kapnike in druge jamske tvorbe jemlje dih, čisto na koncu 240 m dolgega rova pa je Kinčoropi postavil še končni izziv: Lock and Lock škatlico, v kateri potrdimo svoj dosežek z vpisom v dnevnik. Njeno lokacijo razkrije prva stopnja tega večstopenjskega zaklada, ki jo je treba poiskati pred vstopom v jamo.

Sam sem jo obiskal v družbi Larsa, Romana in Borisa, zastopnikov (ali edinih članov) ekip Larsus Cisalpinus, Romtim in Morska riba. Enkratna druščina. Večer prej je beseda dala besedo, izmenjalo se je nekaj sms sporočil, pa se je takoj nabralo nekaj nadebudnih jamarjev. Iz garaže sem izbrskal hčerkino jamarsko opremo, ki že nekaj let sameva, in zjutraj komaj čakal odhod.

Dva sva se močno zanašala na to, da sva v družbi spretnih plezalcev. Kar se je izkazalo za pametno že pri spustu v udornico pred vhodom v jamo, kjer je zoprn skok brez kakih uporabnih oprimkov. Že tu nam je, kot še nekajkrat kasneje, prav prišel jermen, ki sem ga – ker pač nimam vrvi – po nasvetu lastnika zaklada zadnji hip vrgel v nahrbtnik. Še bolj prav so mi prišli ščitniki za kolena, brez katerih bi šlo na mestih, kjer je bilo treba po štirih, veliko težje. S skupnimi močmi, vedno bolj blatni in vedno bolj navdušeni, smo prišli do konca.

Podzemeljski posvet

Čas je bil za (srednje uspelo) foto seanso z najdeno škatlico, krajši počitek in gašenje žeje. V jami je res hladno, ampak tudi vlažno, zato je pot tekel v potokih. Od vstopa v udornico do trenutka, ko smo izplezali iz nje, je pretekla dobra ura in pol. Sodeč po dnevniških zapisih, smo bili med počasnejšimi. Pa nič zato. Občutek, da sem se z lastnimi močmi prebil do konca in nazaj v čisto pravi kraški jami, je bil enkraten. V navalu navdušenja smo si na poti domov privoščili še majhno žlehtnobo, za katero smo izkoristili relativnost slovenskega jezika pri neosebnih besednih zvezah. Upam, da smo nasmejali vse vpletene, ker je bilo tako mišljeno. 😉 Ampak to je že druga zgodba, ki z odličnim zakladom nima nobene zveze.