Zaklad meseca – Mariborske legende by kozorog

V Mariboru je zadnje čase precej novih zakladkov. Tudi mi, lokalci, še nismo pobral vseh. Eden izmed zadnjih kolesarskih, ki nam je ostal, se imenuje MARIBORSKE LEGENDE (GC7AKM2).

Že ob izidu me je pritegnil opis, ki me je v mislih takoj vrnil v stare čase socializma. Časi lepih spominov na mladost, ob katerih se endorfini kar sami sproščajo. Začnete na železniški postaji pri lokomotivi, ki je že od nekdaj simbol Maribora. Včasih edina v Mariboru, danes pa se najde še kakšna. Če si bil iz okolice Maribora in si se v šolo vozil z vlakom, potem je bil slogan: »Se dobiva pri lokomotivi« kar nekako na dnevnem redu.

O sosednji Kolodvorski restavraciji bi več vedeli povedati naši starši ali pa stari starši, saj je včasih bila mit med zaposlenimi. »Kje si bil tako dolgo?«, ga je vprašala babica. »Na kolodvorski!«. To sem vedno poslušal doma, a šele ko sem prišel v srednjo šolo v veliko mesto, sem komaj izvedel, kje je ta Kolodvorska.

Kar preko ceste, kjer danes kraljuje včasih najlepša avtobusna postaja v Evropi, je nekoč stala gostila Pri veselem kmetu. Nedvomno največja zanimivost te gostilne je, da je v njej rad posedal Nikola Tesla. A da niste vedeli, da je živel v Mariboru? Več o njem si preberite v virtualnem zakladu GC891C3, mi pa pot nadaljujemo do Bobija. Redko sem hodil tod mimo, ker so včasih rekli, da se tam zbirajo mavrični ljudje. Kaj se je zgodilo Čarliju Arharju, pa preberite v opisu zakladka.

Ezl ek, uradno verjetno Esel Ecke (sami si prevedite!!!). Tako znamenit, da so o njem napisali celo pesem. Ezl ek je v videu na sliki v ozadju, pesem pa vam bo, ko jo boste poslušali, še nekaj dni odzvanjala v ušesih.

Frančka in Antona Martina Slomška NiSEM poznal, sem pa v srednji šoli redno zahajal na stadion Ljudski vrt. Vijolični stadion, s katerim živi cel Maribor. Tam smo namreč imeli telovadbo. Najbolj sem sovražil, ko smo laufali kakšne teste, tiste »Küperjeve«, pa še kakšne. Tista 4 leta NiSEM z veseljem hodil tja, danes pa si seveda rad pogledam kakšno tekmo. Nekaj let nazaj sem dobil 2 sponzorski karti za tekmo med Mariborom in Olimpijo. Tamala je bila seveda takoj zagreta in sva šla.

Šele na stadionu sem ugotovil, da so sedeži bili v coni navijačev Olimpije. Revica se je ful veselila navijanja, jaz pa sem ji zabičal: »Da boš ja tiho!«. Dobro no, pa sva navijala po tiho –  v sebi. Pika na i je bil konec, ko sva 3 minute pred koncem tekme hotela pobegniti prej s stadiona, da ne bi padla v gužvo. »Cccc, no, no!«, je rekel varnostnik. Vi ste v coni Olimpije, zato vas ne smem spustiti ven. Boste morali v koridor do železniške postaje in potem na vlak. Švic! »Kam? Čuj, kaj si ti nor? Kaj nea vidiš, da sn v vijolčno oblečen???«. A varnostnik se ni pustil prepričati. Švic. Počakala sva na konec tekme, potem pa mi je v gužvi varnostnik namignil: »Bejži miško!«. Ej, kot Spidi Gonzales sva jo ucvrla…

Žižeka NiSEM nikoli videl, Frančka pa tako vsi poznate. Se pa spomnim Jurčka Lipuše. Mali stric, meter fircig, je vedno hodil naokoli v policijski obleki in z voki-tokijem. Mislim, da ni bil čisto pri pravi, a je verjetno živel svoje lepo življenje. Žal je umrl za posledicami prometne nesreče, danes pa se po njem imenuje mestni vlakec – Jurček.

 

Na videz dolg multi, vas bo z branjem zanimivih dogodivščin hitro pripeljal po krožni poti nazaj na začetek, kjer vas v bližini čaka ogled še ene legendarne restavracije. Legendarne za naše starše, midva s Simono pa sva jo obiskala le enkrat, ko sva šla tja na lignje. Kmalu po tem so jo žal zaprli.

Mi smo multi rešili s kolesom, seveda pa ga je v doglednem času možno rešiti tudi peš. Čeprav smo mi verjetno porabili več časa za kolesarjenje, kot ga boste vi za pešačenje. Saj veste: sladoled, pogovor s kolegi, obujanje spominov, posedanje na klopci pa se čas zavleče.

Naj se zavleče tudi vam! Do Maribora. Kajti mogoče bi pa vseeno po dolgem času spet ponovno obiskali Maribor! V soboto?