Zaklad meseca – Sv. Pavel nad Vrtovinom by PRACEKR

Ko zahladi in zasneži ostale dele Slovenije, se za zakladi ozreva proti Primorski. Tam je kar nekaj planot, od koder so prelepi razgledi tudi pozimi, vreme pa, če ni burje, precej bolj prijazno kot v Ljubljani.

Tako sva konec lanskega decembra zavila proti Ajdovščini in tokratnemu zakladu meseca, sv. Pavlu pod Vrtovinom. Cerkev in školj, na katerem stoji (glede na SSKj je to večja skala, ki štrli iz morja ali iz okoliške zemlje) pod špičastim vrhom Kuclja, sva že večkrat opazovala s ceste, pa nikoli ni bilo časa zanj. V vmesnem času se je tam nabralo nekaj zakladov, kar je bila zadostna spodbuda za obisk.

Opis zaklada je obetal lep izlet. Avto sva pustila v vasici Kamnje. Da ne bi pohoda prehitro končala, sva šla preko Stomaža krožno po vzorno označeni poti. Na njej so domačini pustili kar nekaj lesenih presenečenj – od trim naprav, možicev, kipcev, vse do jaslic iz polen pri izviru Skrilanka.

Za največje presenečenje pa je poskrbel prav školj sam. Od tam je namreč prečudovit razgled po celi dolini, vrh pa dodatno krasijo izdelki kiparsko-kamnoseške kolonije. Izkazalo se je, da sva si za ta izlet izbrala res pravi čas, saj so podjetni domačini pri cerkvi naredili tudi pravo razstavo jaslic. Naštela sva jih preko 20 vseh vrst in velikosti. Razstavljene so bile kar na bližnjem travniku, vsaka v svojem slogu. Za nekatere si se moral celo malce potruditi, da si jih našel, pa še nisem prepričana, da sva videla  vse. Ob tako obilni paši za oči je bilo na vrhu tudi ustrezno obilno število bunkljev, a sva lično škatlico vseeno zlahka poiskala.

Prijazna domačinka naju je tudi usmerila na stezo do vodnega stolpa, čeprav s svarilom, da je pot plezalna. Pa ni bilo hujšega, samo par jeklenic na po dežju bolj drsečih delih. Stolp je res vreden ogleda in lepo dopolnjuje sliko tedanjega časa. Od njega sva se spustila dol do Vrtovina, kjer sva obiskala še slap Malenšek. Od tu naprej vodi lepo urejena čisto sveža sprehajalna pot.

K avtu sva prišla po 14 km in opravljenih skromnih 600 m višinske razlike že v temi, rahlo utrujena a zadovoljna s krasnim izletom. Škoda je le, da tam gori ni nobene gostilne, da bi človek med pohajanjem kaj prigriznil. Je treba v dolino, za vmesni čas pa vzeti s sabo kako culo s popotnico.