Namig za izlet – Alpski zid

Kot ljubitelj zgodovine so mi pri srcu zakladi, ki so tako ali drugače povezani z zgodovino krajev, ljudi, zgradb in odstirajo marsikatero skrito zgodbo. Ena takšnih je zgodba Alpskega zidu in Rupnikove linije (o tej liniji prihodnjič).

Dobro maskirana trdnjava. Jo opazite?

Alpski zid (italijansko Vallo Alpino) je sistem obrambnih utrdb, ki jih je zgradila kraljevina Italija na svoji tedanji meji med leti 1931 in 1941. Dandanes se sistem utrdb nahaja v Italiji, Sloveniji, Hrvaški in Franciji. Ime nas lahko zavede. Alpski zid ni zid v klasičnem pomenu besede. Gre za sistem posameznih utrdb, ki varujejo strateške in lahko branljive prehode preko gorskih prelazov, vrhov in dolin (primer utrdbe na Vršiču ali Lajnarja). V Sloveniji imamo veliko utrdb in stavb, ki so bile del sistema Alpskega zidu, ker pa se del utrdb nahaja na območju nekdanje Soške fronte, jih ljudje hitro zamenjajo za ostanke soške fronte.

Utrdbe so bile grajene iz železo betona in jeklenih elementov (ščiti kupol in strelskih položajev). Zgradili so več tipov utrdb in sicer jih lahko  grobem razdelimo v tri skupine:

• Velike utrdbe tipa A z večjim številom strojničnih položajev in protitankovskimi topovi, oklepnimi opazovalnicami in drugo oborožitvijo (primer zaklad Unška koliševka ali zaklad Fortress Ugovizza)
• Srednje utrdbe tipa B s 3 do 5 strojničnimi položaji in enim protitankovskim topom (primer na območju Milanije pri Ilirski Bistrici – zaklada Kaverna 1 in Kaverna 2)
• Male utrdbe tipa C z do 3 strojničnimi položaji (primer na Tromeji – zaklada Bunker 1 in Bunker 2).

Lestev v več nivojski utrdbi

Italijani so sloveli kot odlični strokovnjaki v maskiranju svojih utrdb. S pomočjo brizganega betona in sadnje drevja so ustvarili vtis, da za mejo ni ničesar. Sistem utrdb je imel več obrambnih linij, vsaka je imela svoje poimenovanje. V grobem jih delimo na prvo-varovalno, drugo-obrambno in tretjo-zbirno črto.

Mejo so varovali pripadniki G.a.F.-a (Guardia alla Frontiera), ki so bili svoj rod znotraj italijanske kraljeve vojske, po drugi svetovni vojni pa pripadniki planinskih enot t.i. alpini. Alpski zid ni nikoli doživel ognjenega krsta. Po vojni so del Alpskega zidu modernizirali po NATO standardu in je bil namenjen obrambi Italije v primeru napada držav Varšavskega pakta. Del zidu je bil v aktivni uporabi in polno zaseden in opremljen do leta 1992.

Povejmo še nekaj o taktiki in načrtih obrambe. Del utrdb, ki so branile prelaze in doline, se je imenoval zapora. Tipična zapora je bila sestavljena iz protitankovskega jarka, 3 protitankovskih utrdb, ki so ustavljale napad tankov, ter več manjših utrdb, ki so ščitile večje utrdbe pred napadi pehote (primer utrdb L’Oscurita in Cascata).

Vsaka utrdba je imela predpisano količino zaloge vode, hrane in streliva za 3 tedne neprekinjene obrambe in za primer, da bi bili odrezani od sveta. Na voljo so imeli električni generator, zračne filtre in nepredušno zaprta vrata, ki so ščitila pred napadom s kemičnim in biološkim orožjem, ter kasneje tudi jedrskim. V kolikor niso živeli v utrdbah so imeli na voljo t.i. kasarne tik ob utrdbah (primer pod sedlom v Žlebeh/ Nevejsko sedlo, Slatnik ali Zagrad/ Pascolle).

Notranjost trdnjav

Načrti obrambe so se stalno posodabljali. Za primer si poglejmo zadnji veljavni načrt, ki so ga sprejeli leta 1976 in je veljal do leta 1992. V primeru, da bi Italijo napadle vojske Varšavskega pakta, so imeli italijanski alpini nalogo, da zadržujejo sovražnika v dolinah zahodnih Alp (Kanalska dolina ipd.). Med tem bi se na ravnicah Furlanije-Julijske krajine zbrala italijanska armada in zavezniških sil za končni spopad. V primeru, da bi sovražnik zlomil obrambo alpinov, so imeli pripravljen srhljiv načrt, kako spremeniti Kanalsko dolino v ognjeni jedrski pekel. Severno od Vidma (Udine) so imeli skladišče 140 jedrskih granat. Vsaka je imela moč polovice bombe, ki je padla na Hirošimo. Posebna topniška baterija, bi dobesedno zasula sovražnika v Kanalski dolini z jedrskimi granatami in dolino naredila neprehodno zaradi sevanja in splošnega uničenja.

Primer obrambne zapore

Sam sem obiskal kar nekaj zakladov posvečenih ali skritih v nekdanjem Alpskem zidu. Moji nasveti za obisk katerekoli utrdbe so:

• Dobra čelna svetilka, rezervne baterije in morda tudi ročna svetilka (nikoli se ne ve, kdaj ti kaj ”crkne”. Murphy je pač Murphy).
• Čelada (sicer so vsi hodniki visoki za odraslega človeka, toda nikoli se ne ve, kje je kakšen nizek strop ali preklada)
• Glejte pod noge (v tleh je lahko kakšen jašek za vodo in lahko pride hitro do zvitega gležnja)
• V trdnjavo nikoli ne hodite sami (posebnih nevarnosti sicer ni, a dovolj je že če ”zgrešite štengo” in se polomite). Če se pa že odločite, da se podate sami v trdnjavo, javite svojcem in prijateljem koordinate vhoda. Za primer lahko vzamemo goro Kopo (1495 m.n.m.) nad Ratečami, kjer je več deset večjih in manjših trdnjav. Sedaj pa najdi pravo. In še dobro so maskirane v gozdu.
• V trdnjavi ni mobi in GPS signala
• Načeloma se je zelo težko izgubiti v trdnjavi, pa vendar, če se to zgodi, brez panike. Držite se ”pravila desnega zidu”, kot sem ga poimenoval. Če želite priti ven iz katerega koli labirinta, hodite vedno ob desnem zidu. Tako boste sicer prehodili celotno območje, a na koncu boste prišli ven 😀

Vpis v vpisno knjigo

Če imate dodatna vprašanja glede Alpskega zidu, zgodovine ali lokacij utrdb, me lahko kontaktirate preko mojega geocaching profila. Za ”pokušino” pa dodajam še filmček geocachinga skupaj s Prulskim geologom v eni izmed velikih trdnjav.