Αιγαίο 2018: od zaklada do zaklada z jadri

Ne vem, ali je (geolovske) potopise dobro pisati, ko so vtisi še sveži, ali ko se že nekoliko premeljejo v spominu. Bom poskusil s prvim pristopom. Niti teden še ni, kar sem se vrnil z vsakoletnega pomladnega potepa z jadri, ki je stalno družbo letos zanesel v Egejsko morje. Točneje v severne Kiklade, skupino otokov (jugo)vzhodno od Aten, ki so bile naše izhodišče za približno 200 milj (370 km) dolgo osmico. Seveda ni šlo brez geolova.

Geolovski obisk Aten

Petkov večer geolovsko ni bil posebej uspešen. Dilemo, ali najprej v TB hotel na letališču ali pravi hotel v mestu, je razrešila kombinacija oddaljenosti zaklada in teže potovalke. Da dan ne bi šel geolovsko v nič, sem se po vselitvi lotil večstopenjskega zaklada z izhodiščem skoraj pred hotelom. Izračunane koordinate so kazale kar daleč stran v hrib. Ne vem, ali je zaklad res tam, saj v rezultat nisem bil tako prepričan, da bi šel pogledat. Ponoči so vse zelene klopce v neosvetljenem parku črne, pa tudi v pravilnost pretvorbe grških črk z nekoliko zguljenega napisa na nekem kipu v številke nisem bil čisto prepričan.

Soboto, dan prevzema barke, sem izkoristil za geolovsko-turistični obisk Aten, saj je večina posadke pripotovala šele zvečer. Cilj je bil sprehod po najstarejši atenski četrti Monastiraki, obisk Akropole in obisk enega muzeja, vmes pa pobiranje zakladov, ki se mi znajdejo na poti. Začelo se je dobro. Na poti od hotela do trga Syntagma sem preskočil samo en mikro pri Vojnem muzeju, pri katerem sem bil prezgodaj, in spotoma našel še enega od zakladov, ki so postavljeni na vsakem kilometru prvega maratonskega teka. Menjavo straže pred grškim parlamentom sem sicer zamudil, sem imel pa zato zabeležene že štiri od desetih zahtevanih lokacij Wherigo zaklada Athens Sightseeing. Do Akropole, kamor sem prišel po ovinkarjenju mimo nekaj zakladov po ozkih ulicah starega dela mesta, sem jih nabral še nekaj.

Akropola je bilo prvo razočaranje. Kriv sem si čisto sam. Če bi se bolje pripravil na obisk, bi najbrž ugotovil, da jo (vsaj čez vikend) oblega množica turistov in je ogled samo sledenje toku množice, ki jo redarji s »kip volking, kip volking« (keep walking) poganjajo naprej. Naredil sem krog okoli Partenona, se za nekaj minut ustavil na točki EarthCache zaklada in odšel s slabim občutkom. Nekoliko sem si ga popravil z najdbo dveh bližnjih zakladov, v enem sem celo izmenjal sledljivčka. Ko me je pot prinesla mimo enega od muzejev pod slavnim gričem, bi moral po svojem štetju dobiti koordinate Wherigo zaklada, pa ni bilo tako. Dve točki, vključno z Akropolo (tja pa res ne grem več) nista bili zabeleženi. Hitro sem ugotovil pomanjkljivost kartuše: če sem jo pognal, ko sem bil že znotraj cone na posamezni lokaciji, ta lokacija ni bila več vidna, zato se ni zabeležila. Kartuša je programirana tako, da se lokacija zabeleži samo ob vstopu v cono iz njene okolice. Na srečo sem do koordinat le prišel z ne predolgim ovinkom do drugih lokacij. Huh, do končne točke je 2 km? Vsega sem imel dovolj in poniknil v podzemlje na prvi postaji metroja.

V hotelu sem se shladil in skoval popoldanski načrt. Obisk arheološkega muzeja sem opustil. Mar bi šel tja najprej. Geolovski sprehod po velikem in senčnem parku (Nacionalni vrtovi) za grškim parlamentom je bila prava odločitev. Po najdbi zaklada z uganko, virtualnega zaklada in večstopenjskega zaklada se je nenadoma pojavila še motivacija za odhod na končno točko Wherigo zaklada. Izkazalo se je, da je enostavno dostopna z metrojem. Sprehod po Atenah sem zaključil s 15 najdbami in 6 različnimi vrstami zakladov. Ni slabo. Vrnil sem se v hotel po prtljago, še malo preizkušal atenski javni prevoz (lahko ga samo pohvalim) in se v poznem popoldnevu vkrcal na jadrnico.

Po otokih

Prvi dan plovbe smo naredili štirideset milj dolgo pot do otoka Kythnos. Ko smo iz zavetja okoli polotoka Atike zavili proti otokom, je postalo jasno, zakaj v Kikladih priporočajo samo plovbo proti vzhodu oziroma zahodu. Takoj se nam je predstavil gospod meltemi, grški severni veter, in nas spremljal naslednje tri dni. To je pomenilo hitro plovbo po razburkanem morju. Saj ne, da tega ne bi bili vajeni, a je peturno valjanje vseeno malo utrujajoče (v dobri družbi se ga seveda zlahka preživi). Najbližji zaklad na Kythnosu je bil 2,5 km od našega sidrišča. Jasno je bilo, da bom takoj slišal zbadljivke v zvezi z incidentom na otoku Meganisi. Tam sem se pred dvema letoma ob povratku z geolovske odprave na obalo prevrnil in okopal sebe, GPS in motor pomožnega čolna; slednji morja ni najbolje prenesel in sta ga Doro in Tone z veliko truda usposobila šele naslednji večer. 😊 Zaklad na Kythnosu sem torej preskočil in se ob glasnem odobravanju posadke raje lotil peke orad.

Naslednji otok Syros je bil geolovsko povsem druga zgodba. V postanek na njem nas je prisilil gospod meltemi: cilj je bil pravzaprav štirideset milj oddaljeni Mykonos, a smo imeli na polovici poti vsi dovolj premetavanja. Po nizu naključij smo pristali v napol zapuščeni marini le 600 m od še nenajdenega zaklada. Moji soplovci zdaj že brez besed vedo, da je kraj bogato posejan z zakladi, ko se v polni opremi zapodim na kopno še preden je barka dobro privezana. Videti je, da to sprejmejo z razumevanjem, kako me obirajo, ko izginem v daljavi, pa itak ne vem. 😉 Kakorkoli že, čez dobrih 15 minut sem na vrhu južnega valobrana prav na dan Jugoslovanskega vojnega letalstva držal v roki nekaj med mikro in nano vsebnikom in se trudil vpisati ne da bi mi meltemi vse skupaj odpihnil. {ftf}, več kasneje. 😀

Syros, ki je na zemljevidu varljivo majhen, je velik otok s še večjim naseljem Ermoupoli in velikim pristaniščem. Očitno nekoč pomorsko precej pomemben kraj. Zato ne preseneča, da je na otoku tudi veliko zakladov. Jasno, da geolovski pogled najprej pritegne manjša georisba sredi zaliva. Osem bolj ali manj preprostih slikovnih ugank. Eno sem rešil takoj in končno točko poiskal še isti večer. Za pomoč sem prosil tudi bojanak, eno uganko pa poslal v reševanje domači strokovnjakinji za Harryja Potterja, ki mi je rešitev vrnila v dobri minuti. Na zgodnji jutranji geolovski odpravi – tudi tega so moji prijatelji že vajeni – sem tako poiskal končne točke treh zakladov z uganko, ki so bile zelo priročno na poti proti cilju dneva: zakladu Thunder Mountain – Βροντοβούνι z izhodiščno točko na razgledni ploščadi pred cerkvijo nad mestom.

Razgled na mesto je bil res izjemen. Takoj sem iz nahrbtnika potegnil sledljivčke za panoramsko fotografijo, potem pa zbral podatke in izračunal končno točko. Ni bila prav blizu, a je bila na srečo na poti nazaj na barko. Spotoma sem se ustavil še na jutranjo frape kavo (dobro spenjena ledena kava z malo mleka, zelo priljubljena pri domačinih) in spanakopito (približno špinačni burek z blitvo), napolnil baterije prenosnega jabolka in vpisal nekaj najdb. Potem se je zapletlo. Bližje kot sem bil končni točki, bolj se mi je dozdevalo, da tam škatlice ni. Kakih 200 m stran sem vendarle ugotovil, da tri krat tri krat tri ni devet, in na novo izračunal končno točko, ki se je premaknila daleč stran, le 50 m od izhodiščnih koordinat. Eh, bedak … Nazaj ne grem. Gospod meltemi mi je sicer naklonil še nekaj časa za obisk napol podrte stavbe, nekdanje karantene in zapora, nedaleč stran od našega priveza. Vse sem preštel prav, izračun pa mi je, kot večini prejšnjih najditeljev, pokazal na sredo zaliva. Le da za razliko od drugih najditeljev nisem imel več časa, da bi napako razčistil v komunikaciji z lastnikom.

O naslednjem otoku Tinosu geolovsko ni kaj povedati. Plovbe je bilo le deset milj, a je gospod meltemi poskrbel, da je bilo zadnjih pet precej adrenalinskih. Pod visokim otokom dobi veter še posebno moč. Privezali smo se v poznem popoldnevu in se prepustili čarom mesta (ouzo, gyros, souvlaki in podobne reči). Padla je odločitev, da naslednji dan izplujemo že ob 6.30, ko utegne biti veter nekoliko šibkejši, na motor oddelamo 15 milj proti severozahodu tik ob otoku, kjer valovi niso previsoki, in potem razvijemo jadra proti zahodu. Načrt je uspel še bolje od pričakovanj, saj je veter sredi dopoldneva oslabel in smo do otoka Kea lahkotno in hitro prijadrali že sredi popoldneva. Gospod meltemi se nas je naveličal in nas do konca ni več vznemirjal. Po štiridesetih miljah na morju se seveda prileže sprehod po kopnem. In to konkreten. Čeprav je bilo do zaklada pri svetilniku na vhodu v zaliv z našega priveza le dober kilometer v črti, kot bi jo preletela vrana (as the crow flies), je bilo treba za najdbo prehoditi skupaj skoraj 10 km!

To je bilo morda najboljše geolovsko doživetje celega tedna, saj je bil sprehod zelo slikovit. Tik pred svetilnikom sem celo naredil nekaj slik kot satovje razjedenega zelenega tufa za morebitni počitniški EarthCache zaklad (možnost, da ga bom res postavil, je majhna, ni pa čisto nemogoče), na poti nazaj pa doživel še nenavaden sončni zahod. Geolovske zgodbe je bilo tukaj konec. Naslednja dva dneva sta bila dneva lahkotne plovbe, bolj turistična kot športna. Celo za skok v morje se je našel pogum. Ob povratku v izhodiščno marino sem hitro poiskal še dva najbližja zaklada. Za obisk TB hotela na letališču je zjutraj spet zmanjkalo časa.

Končni vtis

V resnici so me zakladi v tem delu Grčije prijetno presenetili. Lokacije – vsaj v Atenah, pa tudi drugje – skoraj nikoli niso vprašljive. Za tujca so zelo dobrodošli opisi v angleščini, ki so prej pravilo kot izjema. Ne spomnim se, da bi naletel na kakšnega, kjer bi bil opis samo v grščini. Škatlice so bile, z nekaj izjemami (v katere sem uspel odložiti dva od štirih sledljivčkov), v glavnem mikro velikosti, vendar skoraj vse lepo vzdrževane oziroma obnavljane. V mnogih sem naletel na nove vpisne listke. Zgled, ki ga je vredno posnemati.