Dan zemlje
Zemlja, tretji kamen od sonca, naš dom. Je v nas. Tisočeri cvetovi, premnoge kapljice, divji vetrovi, glas morja. Peneče, razburkano, se zaganja v čeri na katere nasedamo vsak dan znova. Ko plujemo po neki čisto svoji poti, v neznane daljave jutrišnjega dne. In za seboj puščamo minljivo sled. Kot nežen dih so dotik dlani, poljub, metulj. Sanje. O tem kaj je bilo. In zaupanje v to, kar še pride. Ko morebiti ne bomo več zgolj številke. Ki jih v slepi tekmovalnosti včasih lovimo. Za svoje zadovoljstvo, samo prepoznavnost. Natisnjene na bankovcih, kovancih. Papir s katerim lahko kupimo vse. Res? Koliko stane dobra beseda, nasmeh prijatelja, stisk roke, zaupanje?
Kolikokrat se ne zavedamo svoje majhnosti. Nepomembnosti. Ko gledamo na modro kroglo zgolj skozi svoje oči. In mislimo, da se je vse rodilo z nami in bo v trenutku, ko jih zadnjič zapremo, tako kot mi, tiho odšlo. Seveda se motimo. Kajti smo le zrno na peščeni obali. Sami za sebe povsem nepomembni, skupaj lahko nekaj več. Ko bi se le tega zavedali! V svoji zmoti živimo, dnevi minevajo, nam je vseeno. Za trpljenje, za tiste, s katerimi sobivamo. Smetimo vse naokoli, puščamo madeže na svoji duši. In vedno znova dokazujemo vsem in samemu sebi, da nam prav za nič ni mar.
Danes je pravi dan. Da se zavemo, kdo smo, kje smo, s kom smo. Da presežemo meje, razširimo pogled. Da začnemo iz svoje osamljenosti črpati moč. Poderemo planke, ki nas omejujejo, upremo pogled daleč. Tja, kjer še nismo bili. In začnemo deliti. Nasmeh, upanje. Lepši jutri? Današnji dan! Ko lahko rečemo. Vse najboljše Zemlja. In vse najboljše vsem, ki praznujemo z njo.