Danijelove dogodivščine (drugi del)

To je bila pa cela avantura. Našel sem lokacijo, kjer sem moral najprej počakati, da so šli stran bunkeljni, ki so navdušeno gledali zajčka, ki je prišel pit. No, ko so se končno speljali, sem se spravil noter. Kmalu sem ugotovil dve napaki: ena je bila ta, da nisem imel dolgih hlač (tako sem  po betonu in po »blatu« ril z golimi koleni), in druga, da sem s seboj imel nahrbtnik (že tako sem velik, potem sem bil pa na vseh štirih še večji). No, ko sem se počasi le približeval in odšteval metre na zidu, so se nad mano začeli pojavljat čudni zvoki v obliki motorja in govora, ko je ena ženska govorila: »…Česen je najboljši naravni antibiotik…«. Sem si mislil: “Ko bi vedeli, kdo jih spodaj posluša…” No, v tem jašku je nekaj sigurno: če bi jedel česen, se zadah ne bi čutil. Končno sem prišel do škatlice, ki je prav lepo visela. Vpisal sem se v logbook, naredil menjavo in potem me je čakala seveda spet vsa dolga pot nazaj. Ko sem prišel ven, sem bil ves vesel, da je tale dogodivščina končana. Šel sem do kolesa, segel v žep puloverja, da pogledam mobi, in odkril… “O šit, logbook”. Ja, ko sem delal menjavo, sem avtomatsko dal logbook v žep puloverja in potem ga nisem vrnil v škatlico. Hja, nič, kar je, je. Ponovi vajo. Tokrat sem nahrbtnik pustil pred vhodom, in se odplazil spet nazaj: saj veste, kdor nima v glavi, ima v nogah. Končno sem prišel do škatlice , vrnil logbook in zlezel ven na plano. Potem sem se samo še usedel na kolo in čim prej odpeljal domov pod tuš, ker saj veste – ko prideš ven iz kanalizacije, You smell like shit (dobesedno).

No, pa se umijmo 🙂