Krpan in njegova pot

od dr.gumpi · Objavljeno 20. 4. 2014 · Posodobljeno 13. 4. 2023

Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in to reč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest:

V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali ravno tako kakor pozneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega.

Avstrija ni dovoljevala kupovati in prodajati soli, pa tudi glede domače tržaške je odpravila monopol in uvedla prosto trgovino šele leta 1819, zato so sol do takrat tihotapili, pri čemer je večkrat prihajalo do spopadov med tihotapci ter mitničarji in nadzorniki. Tovorništvo s soljo in vinom je bilo razvito tudi na Dolenjskem v okolici Velikih Lašč, kjer se ljudje zaradi ilovnate in kamnite zemlje niso mogli preživljati samo s kmetijstvom. Tamkajšnji tovorniki so bili pridni in podjetni ljudje, več na poti kot doma (kakor sosednji Ribničani in Kočevarji, krošnjarji s suho robo), sol so prenašali na konjih in jo prodajali včasih za denar, navadno pa v zameno za dobro žito. Nakupovali so jo v Trstu, Kopru ali na trgu v Cerknici, jo nato tovorili čez Bloke ter jo prodajali po Dolenjskem, včasih pa so jo tovorili celo na Štajersko.

V Laščah je bila stalna tovorniška postojanka v gostilni pri Drakslerici, kjer so se še v Levstikovih mladih letih zbirali nekdanji tovorniki, tedaj že sivolasi možje, in pesnik jih je slišal govoriti o starih časih, kako so nosili sol iz obmorskih mest in tovorili vino. Močilar, »star siv mož« iz Močil, zaselka med Retjami in Podpoljanami, čigar pripoved služi kot okvir Levstikovi povesti, je bil verjetno eden izmed teh nekdanjih tovornikov ali pa je vsaj zajemal iz tovorniškega izročila, ki je bilo tedaj v Laščah še živo in splošna ljudska last. Od teh svojih rojakov — nekdanjih tovornikov je Levstik dobil epski motiv o Krpanu in je posredno mogel preučevati in posnemati tudi junakovo izražanje, značaj in miselnost.

Prizadevni občani Blok so pripravili pot, ki teče po sledeh Krpana. Pot je v osnovni različici dolga 18 kilometrov, v različici povirje Iške pa 23 kilometrov. Pot je zložna in primerna za vsakogar. Večina pohodnikov jo zmore v štirih do petih urah. Krpanova pot nas vodi mimo dvajsetih posebej označenih znamenitosti naravne in kulturne dediščine, kot so domnevna domačija Martina Krpana (ti. Fajglova kmetija), 150 let stara pajštaba (sušilnica sadja), čudovito nizko barje ob Bloščici (zagotovo eno najlepše ohranjenih v Sloveniji), pa pisane cerkvice, idilične vasice, itd.

Po poti je Vincenc1 (tudi član našega kluba) postavil enaindvajset škatlic in še bonus. Od prve v seriji (http://coord.info/GC50B88) boste zagotovo z navdušenjem nadaljevali do končnega bonusa (http://coord.info/GC50CF7)! Vse škatlice so dokaj enostavno skrite in tudi dostopne ter tako primerne za vsakogar, iskanje pa lahko predstavlja odlično zabavo in popestritev za celo družino. Da je celotna serija pripravljena nadvse skrbno in kot se za izkušenega geolovca spodobi dejansko z odliko, je seveda jasno. Povabilo na zanimivo pot tako velja, saj lahko ob hoji po poti in spoznavanju znamenitosti Bloške planote, najdemo še veliko zanimivo skritih škatlic. Vsekakor izgovora, da se ne bi podali na ta lepi konec Slovenije, res ni več!

In skoraj za konec še povabilo: Pohod po Krpanovi poti. Pohod bo v nedeljo, 27. 4. 2014 s pričetkom od 8. do 10. ure. Začetek in zaključek pohoda bo pri Bloškem jezeru na Volčjem. Na cilju na Bloškem jezeru vas bo čakal topli obrok tradicionalne bloške kulinarike.

Krpan zadene kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: “Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Pozdravil bom pa že Vrhovščake in mater županjo. Zdravi ostanite!”

“Srečno hodi!” pravi cesar, minister Gregor pa nič.