Danijelove dogodivščine (25. del)

Ta zaklad sem našel, in komaj ostal živ. No, pretiravam, ampak zaključek je bil… ufff, gremo od začetka. Tega multija sem se lotil že “lansko leto”, ko me je Azyrus klical, da rabi pomoč pri zamrznjenem avtu, jaz sem pa angažiral krossnika, da mu je šel pomagat. Ko sem prišel do mesta, kjer sta bila, je Azyrus že odmaglil, krossnik pa me je počakal in sva malce poklepetala, počakala njegovo ženo in ko sta odšla, sem se lotil tega multija. Počasi sem pridobival podatke, vmes šel še na pijačo in poskusi na stojnici tiste čokoladne lizike, in ker smo bili potem zmenjeni pri lynx.attentusu in lutriprudens, sem iskanje od osme točke dalje pustil za drugič.

No, potem je prišel dan, ko sem se moral razmigat, saj sem zaradi prometne nesreče dva dni nazaj celo soboto po navodilu zdravnika preležal. Pa sem se odpravil že skoraj zvečer proti osmi točki in si za foro nastavil v mobitelu navigacijo na »hojo«. Prišel sem približno 60 m do točke, kjer dobiš podatke o zakladu. Navigacija mi je kazala smer med podrta drevesa po strmini navzdol. Nič, začel sem se spuščati, in tu se je moj križev pot začel. Namreč zaradi dežja, ki je padal nekoliko prej, je bila zemlja vsa premočena in drseča, ravno tako debla podrtih dreves. Ko sem prišel do lokacije, sem stopil v vodo, saj je zaradi dežja tam nastal potoček, in potem ves moker lezel po drseči zemlji. Tedaj pa mi je spodrsnilo in sem padel direkt v bodikavo vejo. Ves opraskan sem iskal točko, pa je sprva nisem našel. Zato sem se orientiral po sliki, odčital koordinate, po uspešni najdbi spet zlezel iz jarka ven, šel po strmini nazaj na pot in potem proti zakladu. In tam se je začelo pravo iskanje, saj so me koordinate na navigaciji prestavljale od 32 do 7 m stran od zaklada, kar pa je v temi in po mokri površini prava muka.

Končno sem opravil klic v sili, poprosil lynx.attentusa za kakšne dodatne smernice, in po njegovih navodilih sem v jarku, ki je bil spet poln vode (ampak itak ni bilo važno, ker sem bil ves moker) iskal lokacijo. Končno sem našel mesto zaklada, se vpisal in potem mi je bila edina želja čim prej priti domov na čaj in en liker. Seveda sem zakorakal v pravo močvirje, tako da sem med hojo izgubil v blatu supergo, in ker sem se ravno hotel prestopiti, ni bilo druge kot da sem samo v nogavici stopil v blato. Poln kufer sem imel na koncu tega zaklada, njegovih kamnin in vsega in sem samo hotel iti domov.

Skratka iskanje zaklada ponoči s slabo opremo po dežju ne priporočam nikomur, ker je “ubitačno”. Na splošno pa je multi lepo zastavljen in do osme točke sem se zares zabaval v branju opisa in reševanju nalog. Ampak če bi mi tisti dan, ko sem končno našel zaklad, nekdo rekel, če grem prav takoj še z njim na geolov, ga bi samo nekam nagnal. 😀 Seveda lastnik ne bi bil lastnik, če me ne bi isti večer po mobitelu malce špiknil s sporočilom: »Ej, A greš kečat? :-D« Pa ni panike, saj vem, kje živi. 😀 😀 😀