Danijelove dogodivščine (29. del)

Nedavno tega, sva se s sodelavko napotila v dom starejših občanov v Slovenski Bistrici na sestanek. Ker sva prišla tja celo uro prehitro in bila lačna, sva skušala najti najbližjo picerijo. Vodenje sva zaupala google.maps in pripeljal naju je praktično čez cesto Graslovega stolpa. Kjer pa, kot zakleto, picerije ni bilo. Na poti sva srečala še sodelavko, ki je šla z avtom slučajno na isti sestanek. Presenečenje je bilo veliko, gledali smo se začudeno, prav na način: “Ja, kaj pa ti tukaj?”
Ker s hrano na tem mestu ni bilo nič, smo šli v bližnji pub na eno pijačo. Ob tem sem vklopil navigacijo in preveril, če je kak zaklad v bližini. In glej ga zlomka, najbližji je bil oddaljen zgolj 50 metrov. Sodelavkama sem namignil, da ga bom šel poiskat. Na povabilo, če se mi pridružita, je bila ena takoj navdušena, druga pa se nama tokrat ni želela pridružiti. Pa nisem takoj odnehal, skušal sem jo prepričati:  “Pa pridi zraven za družbo, no.” Toda ni se dala prepričati: “Ma ne grem brskat okrog gradu in iskat eno piksno, kaj ti je?!?” Nisem odnehal: “Glej, to je geocaching. Uporabljamo več milijonov vredne satelite, da najdemo eno škatlico, ki nekje visi.” Ni se dala prepričati: “Ja, ni kaj, dobro izkoriščen denar.” No, očitno tu ni bilo več kaj storiti, zato se s tem nisem več obremenjeval. V smer škatlice sva pohitela s sodelavko, ki jo je geolov očitno (bolj) zanimal. Navigacija mi je kazala zmeraj bližje in ko sva prišla do žive meje, sem ji povedal namig, razložil velikost in že sva brskala po živi meji. Ker sva iskala kar nekaj časa, se je do naju pripeljala tudi skeptična sodelavka, parkirala in nama ob pogledu, ki je povedal vse rekla … “Ma vidva nista normalna!” Toda očitno stvar ni bila tako nezanimiva, saj se nama je pridružila pri iskanju.Seveda pa naše početje ni minilo neopaženo, z balkona na drugi strani žive meje se je oglasil ženski glas: “A kaj iščete?” Ko sem pogledal v smer iz katere je prišlo vprašanje, sem zagledal dve gospe na balkonu, ki sta gledali v našo smer. Sem prijazno odgovoril: “Lep pozdrav. Igramo eno orientacijsko igro, pa iščemo eno škatlico tule.” Pa se mi je gospa nasmehnila: “Poglejte v …” Presenečen, da se tega nisem prej spomnil, sem to povedal sodelavkama, in tista, katere igra ni zanimal, je škatlico izvlekla na plano. Sem se obrnil h gospema in jima rekel: “Dami, najlepša hvala za pomoč. Zlati sta.” Sta se mi samo nasmejali in zaželeli srečno še naprej, jaz pa sem poštempljal vpisni list, potem pa je bil že čas za odhod in sestanek. Sedaj ni bila res navdušena zgolj ena sodelavka. Tudi tista, ki prej ni bila prav za stvar, mi je povedala, da v kratkem odhaja na dopust na Slovaško in da tam lahko kar v mojem imenu najde kakšno škatlico. Morebiti pa tudi iz nje nekoč nastane čisto prava navdušena geolovka.