Danijelove dogodivščine (34. del)

Ker sem imel dopust, sem se odločil iti malo na otok Krk in pobrat zaklade okrog Baške. Tri dni sem hodil samo po hribih in se morja nisem niti dotaknil. Zadnji dan pa sem rekel, da grem malce plavat. Ko sem pogledal na zemljevid, sem videl, da je v bližini en manjši otok z imenom Galun in da je na njem zaklad. Najprej sem mislil, da to sploh ni tako daleč. Parkiral sem avto v Stari Baški, se oblekel v kopalke, dal ključe, mobitel in štempelj v dve vrečki, vzel natikače, dal vse v termo torbo, zvezal z vrvjo, dal plavutke na noge in masko na glavo ter ​​začel plavati proti otoku. Vse je šlo v redu, dokler nisem prišel nekje do tretjine poti. Potem pa ni bilo več zavetja in valovi so začeli postajati vse večji in močnejši. Pa vendar sem počasi nadaljeval in priplaval do cilja. Zaradi valov kopnega med plavanjem nisem videl. Videl pa sem vrh svetilnika, zato sem vedel, kam moram iti.

Geolov na Krku

Ko sem priplaval do otoka, je bil tu nov problem: priti ven. Vse okoli je bilo polno ježkov, tako da sem se v vodi preobul v natikače in nato poskusil priti čez ostre skale na obalo. Seveda sem pozabil na valove, in tako me je med plezanjem val potisnil v skale. Ko sem skočil od bolečin, je takoj prišel še en val. Sem bil takoj popraskan po prsih, pod pazduho in po hrbtu. Končno sem uspel priti ven. Ko sem ujel sapo, je bila prva stvar, ki sem jo videl za dobrodošlico, mrtev ptič. Spodbudno. Vzel sem vse stvari iz vrečke – vse suho – ter poiskal zaklad. Hitro sem ga našel, ga odprl, se vpisal, naredil dve fotografiji in se vrnil v vodo. Čakala me je še dolga pot nazaj. Priti v vodo je bilo veliko lažje. Ko sem se pripravil (vse pospravil nazaj v torbo, obul plavutke in dal na glavo masko), sem enostavno skočil v vodo in začel plavati proti obali. Ker so bili spet visoki valovi, seveda nisem videl obale, vendar sem si zapomnil hrib, katerega sem moral gledati, da sem priplaval do Stare Baške. Nekje na sredini poti sem pomislil na bolj nov film »Nevarnost iz globine«. Seveda me je spreletelo, kje vse krvavim in kako daleč morski pes zavoha kri. Tisti hribček se mi je po tej misli zdel zelo daleč.

Na soncu

Vendar počasi in s trudom sem preplaval tudi ta del in se ves utrujen vrnil v avto. Ko sem pri avtu odprl vrečke, sem videl, da je voda prodrla skozi obe vrečki do ključa, štemplja in mobitela. Vendar ni bil problem: ključ je deloval normalno, štemplju je bilo treba samo zamenjat barvo in mobilni telefon je vodoodporen (vsaj tako sem mislil). Vendarle pa sem imel srečo v nesreči. Parkiral sem na plačljivem parkirišču in bil optimističen, da se bom vrnil v uri in pol. Za ta čas sem tudi plačal parkirnino. Ko sem se vrnil, sem videl, da sem plaval več kot 3 ure. Vendar na srečo ni bilo kazni. Hvala redarstvu.

Zaklad

Vsekakor gre za zaklad, ki zahteva naporno pot, polno adrenalina in izčrpanosti, ampak ko ga imaš, si zadovoljen. Sem pa dobil malo prepoznavnosti med hrvaškimi geolovci, saj so mi eni, ki jih nikdar prej nisem videl, na eventu v Brežicah čestitali za ta osvojen zaklad. Pa mi je spet ego zrasel.