Danijelove dogodivščine (šesti del)
Našel sem ga, in prav poseben je bil. Ni se mi zgodilo nič smešnega, ampak nekaj… no, lepega – čeprav je bilo mesto zaklada skoraj živo smetišče. Najdba ni bila težka, vendar ko sem bil pod mostom, sem iz smeri zaklada slišal neko frfotanje (bila je noč in z lučko nisem videl, kaj je bilo). Vzamem zalet, pridem po manjšem klancu gor in vidim eno ptičko, kateri se je tanka vrvica zapletla na levo krilo in levo nogico. Bila je že povsem izmučena in se je borila verjetno z zadnjimi močmi. Enkrat je še poskusila poleteti (verjetno ker se je ustrašila mene), pa jo je samo polkrožno zaokrožilo, zaletela se je v zid in padla na tla. Hitro sem jo ujel in v moji roki se ni nič več upirala – verjetno je mislila, da je konec z njo. No, pa se je zmotila. Razrezal in razvozlal sem tisto vrvico iz noge in krila, malce pogledal, če je kje poškodovana in jo potem hotel izpustiti. Ptička (nisem prepričan, ampak mislim, da je bila Rumena pastirica) najprej kar ni hotela poleteti in je kar čepela na moji roki. Potem sem prislonil roko k robu zidne police in ji malce pomagal na polico. Dokler sem vpisoval zaklad, je ona kar mirno sedela tam in počivala. Odletela je ravno v trenutku, ko sem začel pospravljat zaklad nazaj na svoje mesto. Tokrat se ni zaletela. Tako da ja, tale zaklad mi je ostal v zelo lepem spominu.