Geolov po pariško: 8 različnih v enem dnevu

Pariz. Mesto luči, s katero so nam francoski misleci 18. stoletja razsvetlili pot v moderno dobo, mesto sončnega kralja in bojevitih meščanskih revolucionarjev, mesto, ki so mu svoj pečat vtisnili velikani umetnosti kot Edith Piaf, Pablo Picasso ter Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir. Meka za ljubitelje mode in sladokusce. Kjer je skoraj vsaka ulica učbenik zgodovine. Kjer takoj zadiham drugače, bolj sproščeno, brez spon vsakdana, kot Free Man in Paris kanadske pevke Joni Mitchell. Redko zamudim priložnost za obisk, pa če je še tako kratek. Tudi štiriurni postanek na letališču Charles de Gaulle se lahko spremeni v dveurno potikanje okoli Île de la Cité, otoka sredi Seine z notredamsko cerkvijo, srednjeveškega središča mesta, ki je bilo svoje čase največje v Zahodnem svetu. Ali po Latinski četrti mimo slavne Sorbonne do živahne Rue Mouffetard, na kateri se vrstijo trgovinice s francoskimi dobrotami in bistroji, kot je La Verre à Pied, kamor v filmu Amélie Poulain sledi gospodu Bretodeauju. Ali po (nekoč) zloglasni četrti Marais mimo skritega Place du marché Sainte Catherine do umirjenega Place des Vosges. Zadnja leta pa me še bolj privlačijo tisti skriti kotički, ki nam jih s svojimi zakladi razkrivajo pariški geolovci.

Dopoldanska gneča na Rue Mouffetard

Spletna stran project-gc našteje v Parizu, področju znotraj krožne obvoznice Peripherique z Boulonjskim in Vincenskim gozdom (oziroma v krogu približno 6,5 km od središča mesta), 536 aktivnih zakladov. Iskanje geolovca popelje od največjih znamenitosti mesta (GC18TKN ali GC54BBR) do davno opuščenih krajev (GC10N8B ali GC36245) in vmes razkrije marsikaj nepričakovanega ali nenavadnega (GC455BB in ostali iz serije Trompe l’œil, resda zunaj obvoznice, ali GC1R129). Opisi so večinoma v francoščini, kar utegne včasih otežiti iskanje tudi pri nekaterih tradicionalnih zakladih, imajo pa mnogi vsaj angleški namig. Pričakovano gre v mestnem okolju v večini primerov za bolj ali manj improvizirane mikro vsebnike z magnetom ali brez, neredko tudi klasične nano vsebnike. Skrivališča so temu primerna, žlebovi, kovinske ograje, špranje v zidovih, morda bo kdo razočaran, morda bi se dalo kakšno škatlico skriti bolje, a v velemestu je treba to vzeti v zakup.

Večje škatle so redkejše. Za sledljivčke je prostor v Heart of Paris (GCQTP6), I Love Paris (GC2JVJB), Hotel de Clisson (GC220QV), Jardin des Mystères (GCHPYQ), Parc de Belleville (GC1N28Y), Une cache à la mer (GC3TV1E) ali Cimetiere de Passy (GC18DNC), vendar ne gre pričakovati preveč, obisk je velik, sledljivčki pridejo in gredo tudi hitro naprej, vpisi pa zamujajo. Novost od marca 2014 je Maréchaux Trail, serija 56 tradicionalnih zakladov, postavljenih na vseh vhodih v mesto.

V mestu najdemo zaklade različnih vrst, tudi po en webcam in letterbox hybrid, zato je mogoče razmeroma hitro, s kolesom ali tudi peš (kot sta to uspešno dokazala jeancaffou in Ana), najti vseh 8 v Evropi dostopnih različnih vrst stalnih zakladov. Prav to sem se namenil nekega novembrskega večera, ko sem zaradi neumnega urnika najljubše letalske družbe prenočil v mestu. Popoldansko letalo z Brnika je pristalo celo nekaj minut prej, ujel sem enega hitrejših primestnih RER B vlakov in iz metroja v prej kot uri stopil točno pred strateško izbranim hotelom na trgu République. Odložil sem prtljago, se preoblekel v geolovsko uniformo in se lotil dela.

Pariške strehe z Montmartra

Najprej do vprašaja Tribute to Portokeil (GC3DYJ9), le slabih 300 m od hotela. Zaklad je postavljen v čast Portokeil oziroma Anne Marie, znanki z Rumene podmornice (GC1TCRQ), zato sem se potrudil z rešitvijo. Končna lokacija je tik ob stavbi, GPS ima težave, zato s karte odmerim razdaljo od vogala. Bunkeljni se valijo mimo, stikanje ob žlebovih in kovinskih tablah vzame kar nekaj časa, vsebnika ni in ni. Namig se zdi krneki. Po dobre pol ure iskanja in navideznega tipkanja po GPS, ki naj bi me naredilo manj sumljivega, obupam.

Pogled na karto razkrije, da je vprašajev veliko, do nedavnega jih je bila skoraj polovica vseh zakladov v mestu. Žal je pri mnogih ovira opis. Miselne uganke (kot GC2N75H, GC2Q84A ali GC3H7J5) se da rešiti tudi brez znanja francoščine, pri nekaterih je lahko v pomoč Googlov prevajalnik (GC1PP6X, GC52806 ali GC4F0YR), nekaj pa je tudi prijaznih do nefrankofonskega tujca. Posebnost so že omenjeni zakladi, ki so jih pariški geolovci nekaj časa postavljali eden drugemu v čast. Imena, kot so Portokeil, Edytor, Blinette, Arnokovic, LesPimentsDEspelette, Starless ali Surfoo najdemo tako v imenih Tribute to… zakladov kot med lastniki in najditelji. Zanimiva (in težavna) je serija ugank na temo stripa TinTin, ki so zbrane v zaznamku Tintin à Paris. Druga posebnost med vprašaji so zakladi, ki jih je mogoče vpisati le po izpolnjenih dodatnih zahtevah za vpis (challenge cache), kot npr. najdba vsaj 5 različnih vrst zakladov v enem dnevu (GC24MHW), vsaj 50 FTF najdb (GC2F1BT), najdba vsaj 5 multi zakladov v enem dnevu (GC2KNYK), kar z nekaj poprejšnjega načrtovanja zlahka izpolnite s serijo 5 multijev Vestiges et indices (GC44HYR) v središču mesta, najdba zaklada ob 366 različnih dnevih (GC3BCA7) ali najdba vseh zakladov vsaj 3 lastnikov, ki so jih skrili vsaj 10 (GC3MP7F). Z multiji je podobna zgodba kot z vprašaji: odsotnost opisa v angleščini marsikomu zelo oteži iskanje. Poleg že omenjenih in omenjenih spodaj se splača razmisliti še o GC42TWK, GC3FTJ1 ali GC3TQYC.

Ladjice na Seini

Napotim se na obrobje Močvirja (četrt Marais, ki se je iz nekdanje aristokratske skozi četrt zakotnih beznic prelevila v živahno večkulturno četrt s trendovskimi trgovinicami in lokali) proti najstarejši pariški pokriti tržnici Enfants Rouges in istoimenskemu multi zakladu (GC46ZT9). Ime (rdeči otroci) je tržnica dobila po rdečih pelerinah otrok iz nekdanje sirotišnice v bližini. Še en pariški biser, ki mi je do tega dne ostajal skrit. V bližnjem parku pridobim manjkajoč podatek, hitro izračunam koordinate, lokacija je smiselna in blizu. Bunkeljnov pa kljub večernim uram (ali prav zato) kot listja in trave, iz lokala čez cesto me gledajo kot da sem na odru. Pogledujem okoli objekta, na katerega bi lahko namigoval namig. Videti ni ničesar, ni šans da bi se tukaj ob tej uri kam stegoval ali plezal. Slabo se je začelo. Zatrobim umik, poiščem najbližje kolo in zdrvim nazaj v hotel.

Problem iskanja v (vele)mestnem okolju so seveda vseprisotni bunkeljni. Okoli največjih znamenitosti se jih kar tare tudi dolgo v noč, na nekaterih lokacijah pa se množično pojavijo šele v večernih urah. Druga skrajnost mestnega geolova so opustele ulice, ko ni nikjer žive duše in gelovsko početje pade v oči vsakemu, ki pride mimo, da skritih pogledov izpod polken sploh ne omenjam. V Parizu sem se pri iskanju še najbolje počutil zgodaj zjutraj. Mesto oživi šele proti deveti uri, med šesto in osmo je komaj kdo tudi na najbolj obljudenih krajih. Z iskanjem v poznih večernih urah tudi nimam slabih izkušenj, nerodno je le, da nekatere lokacije (parki, pasaže) takrat niso dostopne. Vsekakor se je treba na iskanje dobro pripraviti in imeti pri roki tudi spoiler fotografijo, če obstaja. Zanimivo, da doslej med iskanjem zakladov v Parizu nisem srečal še nobenega geolovca, ne turista ne domačina. Najbrž predvsem zato, ker to večinoma počnem zgodaj zjutraj ali zvečer.

Z Velibom po mestu

V zavetju sobe si za popolno koncentracijo skuham kavo in skušam ugotoviti vzroke za neuspeh. Tribute to Portokeil je OK, koordinate v Garminu so prave, prejšnji najditelji niso poročali o težavah. Les Enfants Rouges je druga zgodba, zadnja dva obiskovalca neuspešna, vendar na račun tega, da nista znala pretvoriti zapisa v decimalnih sekundah v decimalne minute (mi to seveda znamo!). Ponovno preračunavanje je izvrglo isti rezultat. Huh? Hmm, zakaj pa sem tu vzel… Cepec! Pravilna lokacija je le 50 m stran od napačne. Takoj spet v akcijo! Tokrat sem vzel Velib kar pred hotelom, ura se je bližala osmi, mene pa je čakalo še veliko dela.

Kolo je, vsaj po mojem mnenju, najekonomičnejše prevozno sredstvo v Parizu in idealno za geolov. Kolesa so na voljo v sistemu samopostrežne izposoje Vélib’. Izposoja je nadvse preprosta, potrebna je le plačilna kartica s čipom, celoten postopek prijave je mogoče opraviti na terminalu na vsaki postaji. Prvih 30 minut izposoje je brezplačnih, kasneje pa stroški hitro naraščajo. Postaje so razporejene na približno 300 m, zato z vračanjem kolesa v roku 30 minut običajno ni težav, treba pa je opozoriti, da je zjutraj na obrobju mesta kolo težko najti, v središču mesta in ob večjih znamenitostih pa ga je včasih težko oddati. Za hitro premagovanje večjih razdalj pa ga seveda ni čez pariško podzemno železnico oziroma metro. Vstopiš na enem, izstopiš na drugem koncu mesta. Uporabi ga skoraj vsaj vsak obiskovalec, možnosti je veliko, od enosmernih vozovnic do večdnevnih vozovnic z dodatno ponudbo, vse piše na spletni strani pariške mreže javnega prometa RATP. Širše središče mesta si je mogoče ogledati tudi peš, z avtom pa v mestu ni kaj iskati.

Pariški metro, eden simbolov mesta

Mimo Tribute to Portokeil se po napotku iz namiga zapeljem po drugi strani ulice in pogledam v smer domnevnega skrivališča. Nedvomno sem na pravem mestu. Se vrnem kasneje. Nove koordinate Les Enfants Rouges me odpeljejo na vogal, kjer je bunkeljskih pogledov manj. Zaklad bi lahko bil na prometnem znaku, a kaj, ko je tablo nekdo zvil navzgor. Prepričan v skrivališče se z vso težo obesim nanjo, seveda ji ne preostane drugega, kot da se zravna ravno toliko, da zagledam vsebnik (kasneje se je izkazalo, da sem bil zadnji najditelj, znak so najbrž zamenjali in s tablo vred odnesli tudi zaklad). Končno prva najdba! Brezplačne pol ure Veliba se izteka, a je vprašaj Boulevard Beaumarchais (GC3BMQW) dovolj blizu, da je dosegljiv brez dodatnega stroška. Uganko sem rešil doma in izvedel o pogosto uporabljani blagovni znamki več kot me je sploh zanimalo. Končna lokacija je v slepem koncu ozke ulice med visokimi stavbami. Možnih skrivališč za nano vsebnik je kar precej, a se spoiler fotografije spomnim dovolj dobro, da je najdba kljub temi hitra.

Pri mnogih pariških zakladih je odčitavanje položaja na karti glede na stavbe zanesljivejše od satelitske navigacije. V ozkih ulicah med visokimi stavbami je lahko satelitska navigacija povsem neuporabna, pogrešek je tako velik, da je včasih težko zadeti celo pravo stavbo. Pri iskanju sicer zelo zanimivega multija Chopin in Paris (GC1A8CP) sem bil na stopnji, kjer je treba prebrati hišno številko na stavbi v enem takih mestnih “kanjonov”, v veliki zadregi, čeprav so bile razdalje med vhodi nekaj 10 metrov. Pri mnogih zakladih so koordinate tako točne, da jih je lastnik zanesljivo dobil z odčitkom s karte in ne z merjenjem. Sam imam naloženo tisto drugo karto, ob enem obisku pa sem si naložil karto OpenStreetMap, ki je morda celo podrobnejša.

Počitek v parku Jardin de Tuileries

Do naslednje postaje, webcam zaklada Bonjour de Paris (GCHJA0), se spet zapeljem z Velibom. Zaklad je eden starejših in bolj obiskanih, za lovce na statistiko pa je kot edini zaklad te vrste v Parizu obvezna postaja. Namestim se pod kamero, razpošljem nekaj smsov in poziram, dokler mi Fisher63 ne potrdi, da me je posnel. Zdaj bi lahko našel kak tradi, a ni tako enostavno. Dostop do Cassus Belli (GC1RZDT) mi zaprejo pred nosom, nasproti zaklada L’hôtel de ville (GC1Q4N3) za mestno hišo je parkirana žandarmerija. Naslednji najbližji je wherigo Pacman (GC2QQ4Z).

V Parizu je nekaj zelo domiselnih wherigo zakladov, kot sta geolovski različici družabnih iger Cluedo (GC2HXVQ) in Jeu d’oie (GC2KJWZ). Pri slednjem je igralna plošča, podobna našim Kačam in lojtram, kar celo mesto, 20 polj pa so pariška okrožja (arrondissement). Igranje bi bilo za ta dan prezamudno. Za moj namen bi bil morda še najprimernejši I Love Paris (GC2JVJB), ki ga je mogoče reševati sproti med križarjenjem po mestu, a sem ga že našel med nekim drugim kratkim postankom v mestu.

Pacman je seveda različica znane video igrice, v kateri so labirint ulice SZ polovice otoka Île Saint-Louis. Lotim se ga z iphonom in najprej počasi, nato s pospešenim korakom in na koncu s tekom, a imam po 4 od 5 življenj pobranih le 14 tabletk. Na srečo je lučaj od izhodišča Velib postaja, s kolesom gre lažje, ko izgubim prvo življenje, sem že skoraj pri koncu. Duhovi me požrejo še dvakrat, potem pa se prikažejo koordinate. Skrivališče je nekaj 100 m stran, a mi uspe opraviti vpis in vrniti kolo na izhodiščno postajo v natanko 30 minutah. Strošek 0 EUR. Do najbližjega tradija Bridge of Locks (GC41YAG) je le kakih 200 m, naloga se zdi v temi in brez svetilke nerešljiva, v gozdu ključavnic hitro obupam.

Večer na Elizejskih poljanah

Spet vzamem Velib in se mimo notredamske cerkve odpeljem v smeri mosta Pont Neuf, kjer je izhodišče skoraj obveznega multija Heart of Paris (GCQTP6), enega od dveh ali treh  zakladov z večjo škatlo v strogem središču mesta. Tradicionalna sreča se mi končno nasmehne pri Louvru. Zaklad pri manjši piramidi Xtrême Moldus Cache #3 : Pyramide (GC3NFFP) ni bil del načrta, a ker sem nekoč vsebnik že držal v roki, pa mi je ušel predaleč v skrivališče, sem vedel kje in kako tudi brez koordinat. Mimo zemeljskega zaklada Les crapauds de l’obélisque de la concorde (GC1MN5Y) se le zapeljem, zdi se mi prezapleten, naredim samo nekaj fotk in se skozi krožišče ob obelisku (ja, da se ga prevoziti s kolesom) pod Elizejskimi poljanami usmerim proti Seini in mostu Pont de l’Alma. Cilj je seveda virtualni zaklad Liberty’s Flame (GC63DB), a se ovinek do Zouave du pont de l’Alma (GC2MJDY) ne zdi tako velik, da bi se odrekel še eni najdbi. Delo pri virtualnem zakladu je hitro opravljeno. Plamenico so na to mesto postavili ob stoletnici newyorškega Kipa svobode, večina obiskovalcev pa danes najbrž meni, da gre za spomenik princesi Diani, ki je umrla v prometni nesreči v podvozu ob mostu.

Do cilja sta mi manjkali le še dve vrsti. Zaklad GeoTube à Paris (GC2KJAF) je edini letterbox hybrid zaklad v mestu. Izhodišče je v spodnjem delu parka Trocadero nasproti Eifflovega stolpa, dostop pa je posnet v videu, objavljenem na spletni strani YouTube. V videu se za nekaj trenutkov pojavijo tudi koordinate. Zemeljski zakladi so na več koncih, moj končni cilj, Eau de source à Paris (GC1HGEH), ki obiskovalcu pokaže enega od dveh še delujočih arteških studencev v Parizu, pa je od Trocadera oddaljen skoraj 6 km zračne črte. Treba se je bilo podvizati.

A kdo ne ve, kaj je to?

Brez veliko razmišljanja sledim smeri, ki mi jo kaže GPS, iščem za kolo primerne prehode skozi park in se na koncu znajdem na izhodiščnih koordinatah letterboxa. Kot kaže sem jih pozabil spremeniti v koordinate skrivališča. Dostop na pamet je kar zapleten, park ima več ravni, nekatere so povezane s stopnišči, orientacija v temi ni enostavna, še toliko bolj, če nisi čisto prepričan, kje je cilj. Po nekaj kroženja le zagledam prehod za pešce, ki se mi zdi znan iz videa, in zakrito stopnišče, po katerem se v njem povzpne snemalec. To bo to. Nekaj časa mi vzame iskanje Velib postaje za oddajo kolesa. Najbližja je polna, naslednja je v okvari, ko kolo končno oddam, je do skrivališča skoraj kilometer. V parku sledim poti snemalca po spominu, na srečo je ključne točke mogoče prepoznati tudi ponoči, škatlico najdem še kar hitro. Ura je 22.45, tečem po kolo pod najprepoznavnejšo pariško znamenitost (okoli katere ne manjka zakladov), pogled na razkošno osvetljen stolp privlači množice tudi ob tej uri. Ceste se na srečo že praznijo, vožnja po velikih bulevarjih čez Montparnasse proti Place d’Italie je zato manj stresna, kot bi bila podnevi. Ob približno 23.30 se s kolesom s tremi prestavami le privlečem na Prepeličji hrib (Butte-aux-cailles) k studencu. Nekaj iskanih podatkov je deloma spraskanih s table, a ni problema. Preberem vse, zelo zanimivo, še sanjalo se mi ni, da imajo v tem mestu tudi tako geološko posebnost. Mission accomplished.

Utrujenost je pregnala idejo, da bi se tudi nazaj v hotel zapeljal s kolesom. Spustil sem se do Place d’Italie, oddal kolo (cel večer kolesarjenja me je dodatno stal samo 1 evro) in se vkrcal na progo 5 podzemne železnice, ki me je pripeljala pred vrata hotela. Kdor misli, da sem šel spat, se moti. V popolni odsotnosti bunkeljnov sem še enkrat preveril Tribute to Portokeil. Nič. Vpisal sem DNF, kar je očitno opogumilo še nekaj neuspešnih obiskovalcev, čez nekaj tednov je bil arhiviran.

Pokopališče Père-Lachaise

Moti se tudi tisti, ki misli, da je bilo to vse. Zjutraj sem bil nekaj čez pol sedmo že na kolesu v smeri nekoliko oddaljene končne lokacije Le polyglotte 3 – Geo Academy (GC223X7), zaklada s težavnostjo 5. Pot tja in nazaj je vzela ravno toliko časa, da so se odprla vrata znamenitega pokopališča Père-Lachaise in sem lahko poiskal še vprašaj Monsieur Cyclopède : “mon” maître ! (GC1YXR3). Uganko je mogoče rešiti doma, se pa vseeno splača obiskati izhodiščne koordinate v neposredni bližini grobov skladatelja Frederica Chopina in režiserja Clauda Chabrola. Do končne točke je še krajši sprehod med značilnimi grobnicami. V škatlici sem našel dva sledljivčka in ju vzel s seboj, Sir Vampyro pa se je počutil kot doma in se je odločil, da ostane. Čas je bil za zajtrk.

Zapornica na kanalu Sv. Martina

Geolovski zajtrk

Po pričakovanju pred pokopališčem ob zgodnji uri ni bilo na voljo nobenega kolesa, zato sem moral v smer proti hotelu kar peš mimo izhodiščne točke multija L’Abbaye de cinq pierres (GC1R129). Kraj nekdanjega zapora, kjer so še vidni temelji giljotine. Zdelo se je zanimivo, a se je izkazalo, da imajo z nekoliko nejasno nalogo (kajpak samo v francoščini) težave tudi domačini. Hitro sem odnehal in navigacijo naravnal na enega od bistrojev ob kanalu Sv. Martina, spotoma pa sem si še napasel oči na torkovi tržnici na Boulevard Richard Lenoir. Med grizljanjem sveže bagete z marelično marmelado in razmišljanjem, ali še imam čas za kakšno najdbo (in ali se mi sploh še ljubi), me je presenetil sms. Najljubljša letalska družba mi je sporočila, da je moj vol retardiran. To v francoščini pomeni, da ima moj let zamudo. In to takšno, da bom zagotovo zamudil zvezo za naprej. Razmišljanja o nadaljevanju pariškega zakladolova je bilo za ta dan konec. Odhitel sem na letališče urejat zmedo.