Danijelove dogodivščine (deveti del)
Vidim, da je bil objavljen zaklad RIC Sava (http://coord.info/GC52F9N), odločim se, da ga grem iskat in začnem razmišljati, koga bi povabil zraven. Ura je že devet zvečer, pa vprašam lynx.attentusa – je na sestanku. Začel je nekaj cincat, da bi šel, pa hvatat krivine, tako da sem hitro ugotovil, da z njim ne bo nič. Vmes sem poslal še SMS Tini in Žigu, in dobim od Tine odgovor: “A se lahko še bolj pozno spomniš?” No, Tina je šla spat, Žiga je bil na pijači, tako da je tudi to druženje odpadlo. Poklical sem še Wendenyo, katere res že nisem dolgo videl, pa čeprav sva soseda. Ravno je prišla izpod tuša, pa je bila vseeno za, da gre zraven. Kmalu po tem, ko se dogovoriva, dobim klic od nje: “Ej, a imaš kako sterilno iglo? Sem si dala klopa ven, pa mislim, da je glava notri ostala. Ampak ne morem videt, ker je na stegnu.”
Seveda se ponudim, da pridem pogleda. Fletna soseda, ki rabi pomoč pri klopu, ki se nahaja na stegnu, kjer ga ona “ne vidi” – mislim, le kdo bi lahko rekel ne! Pridem s svojo torbo prve pomoči, jo začnem mrcvariti in ko se mi je zdelo, da mi je uspelo dobit ven vse, kar je od klopa ostalo, ji rečem, da naj si opazuje mesto ugriza, se usedem na posteljo zraven nje in… tu se je romantika končala. Namreč pod mojo težo je postelja popustila in se udrla. Ufff, pa tak princ na belem konju. Pogled pod posteljo je razkril, da se je pri vijaku zlomila deščica. Zaprisegel sem si, da se na njeno posteljo več ne usedem, kaj šele uležem!
Ampak po tej “nezgodi tekom kavalirstva” sva se odpravila v avto in odpeljala do lokacije. Wendenya je bila zaradi preteklih dogodkov malce v strahu pred klopi, tako da sem jaz stopil do končne točke in našel zaklad, ona pa je ostala na cesti. Hitra najdba, vpis in slika (in tu sem odkril, da moram trenirat slikanje selfija, ker mi je šele v četrtem poskusu uspelo dobiti dobro sliko). Tudi jaz nisem vedel za tole mesto in pohvale lastniku za zaklad. Sicer v temi nisem mogel kaj preveč videt, ampak ko bom šel kaj kolesarit, bom sedaj tudi zavil na tale konec. Ven sem pa vzel lego figurico – me je Wendenya sprovocirala. Uspešno.
😀
Tudi jaz sem strokovnak za klope, samo nimam nobene mlajše sosede… Za naslednjič se priporočam, pridem tudi na drugi konec Ljubljane…
Krossnik, človek moj, kaj naj ti rečem: dva bi bila že gužva. Če se je postelja udrla že pod težo enega dedca, kaj bi bilo šele pri dveh. 😛 Nič, najdi si svoje lepe sosede, ki imajo težave s klopi, moje ti ne dam. 😛