Danijelove dogodivščine (dvajseti del)

Že med tednom sva se dogovarjala z mmrvos, da bi šli skupaj z Nerotom pobrat zaklade Krpanove poti. No, ko je prišla nedelja in s tem čas za odhod, so se začele težave. Zbudil sem se z otečeno spodnjo ustnico, da sem bil videti kot Angelina Jollie. Mmrvos je razmišljala, ali bi me peljala k dežurnemu zdravniku ali ne. Na srečo je tekom zajtrka oteklina uplahnila in po eni uri o njej ni bilo ne duha ne sluha. Nič, odločitev je padla: čeprav zamujamo, gremo na Krpanovo pot. Pripeljali smo se do izhodišča, parkirali in začeli s hojo. Prvih nekaj zakladov nam ni delalo preglavic. No, problem se je začel na poti med 5. in 6. točko. Naš pes Nero je nekaj zavohal, se zapodil v gozd in ga ni bilo ven. Slišali smo samo lajež, priklicat se pa ni dal. Z mmrvos sva se sprehodila do 6. točke, med potjo ga je vztrajno klicala. Ko sva šla potem že naprej, mi pa pade na pamet – saj res, bonus!!! Pozabila sva gledati številke za bonus. Nič, vrnila sva se nazaj do 6. točke, potem pa se dogovorila, da bo mmrvos šla nazaj, poskusila dobit Nerota in pogledala številke, jaz grem pa naprej. Razdelila sva si hrano, se ločila, toda že po nekaj minutah me je mmrvos poklicala, da se je Nero pritepel nazaj. Rekel sem ji, naj gresta kar naprej za mano, da bomo bonus že dobili. Med potjo malo naprej od 7. točke sem zgrešil pot in prijazen domačin, katerega oba z mmrvos poznava, saj je njen sodelavec, me je usmeril nazaj. Med tem sta me Nero in mmrvos dohitela in po jeznem godrnjanju čez Nerota smo šli naprej – izgubili smo namreč kako uro. Mmrvos je seveda vmes še komentirala, da »itak če gre z mano nekam, da se bo nekaj zgodilo, če ne bi že podvomila v mojo prisotnost.« Pri 8. točki smo naleteli na prijaznega domačina, ki je vedel za igro in tudi nama pokazal zaklad. Pot se je počasi dvigala in med točkama 8 in 9 smo naleteli na električnega pastirja ter napis »Privat posest«. Pa sva udarila eno “bližnjico” čez gozd in prišla do naslednje točke. Po tem se je pot vlekla, pri 11. točki smo pomalicali in se s težkimi trebuhi dvignili ter nadaljevali pot naprej. Počasi smo odkrivali znamenitosti in korakali naprej. Ko smo se približevali točki 16 je mmrvos najprej rekla, da morava Vinkotu povedat, da je to izven Krpanove poti. Ampak že naslednjo minuto, ko smo zakorakali v klanec, je olajšano rekla: “Oooo, senca.” No, počasi smo korakali v klanec, udarili eno bližnjico v breg, in ko smo prišli na vrh k cerkvi, smo uleteli direkt na…. pogreb. Ja, bilo je zanimivo: dva zadihana avanturista s psom med črno oblečenimi ljudmi z žalostnimi facami. Mmrvos je privezala Nerota na vrvico, malce sva se  odmaknila in od dveh oseb na pokopališču izvedela, da pride pokojnik čez 20 minut. Hitro sva našla zaklad in tu se je pojavil problem – zaklada nisva mogla zbezat iz njegovega skrivališča. In seveda se mora to zgoditi ravno takrat, ko bi rad šel čim prej stran od cerkve, preden pripeljejo pokojnika. No, čeprav mi ni uspelo dobiti škatlice ven, sem pa le dobil logbook iz nje. Hitro sva se vpisala in potem smo mimo očitajočih oči smuknili nazaj po bližnjici dol. Pri 17. točki sva z mmrvos poskusila prepričat Nerota, da bi šel na drugi breg čez vodo, ampak je dokazal, da če vidi most, ga zna tudi uporabit, čeprav ni na cesti 😀 Seveda sem se pri vpisovanju zaklada usedel na most, Nero pa se je najprej šel skopat, potem prišel za moj hrbet, se otresel in na koncu še z mokrimi tacami skočil na moj hrbet. No, pa sem jo dobil, ko sem ga zezal 😀 Pot je potem tekla mirno, zaklade smo vse dobili, do bonusa pa smo se na koncu potem kar zapeljali. Cela serija nam je bila zelo všeč. Zaradi svoje naravne pisanosti in raznolikih kulturnih znamenitosti je Krpanova pot po našem mnenju skoraj najlepša peš pot. Utrujeni, ampak veseli smo se potem odpravili domov.