FTF, ki to ni

Prolog

Kaj je lepšega, kot biti na morju konec oktobra? Ja, vem, biti na morju konec septembra, ampak ne bodimo malenkostni, prosim lepo. Ni ubijajoče vročine, ni mase turistov, ki tebi nič, meni nič zasedejo najlepše kotičke na plaži, ni presunljivega žaganja škržatov, ki neumorno nabijajo od vzhoda do zahoda Sonca. Ni vrst pri mesarju, prazna parkirišča – ups, lažem, da se kar kadi. Parkirišča so enako nabasana, samo turistične registracije so nadomestile domače.

Kakorkoli,  jeseni na morju zares uživam. Tudi, če po več kot petinštiridesetih letih tovorim s seboj kolo, ki je samo moje in me čaka težka naloga, da se spet navadim vožnje s to napravo. Ampak pravijo, da plavanja in kolesarjenja se ne da pozabit – par vrstic niže vam povem, kako je s to stvarjo.

Kaj je lepšega, kot biti na morju konec oktobra?

Bilo je tako daleč – prvi Ostrorogi, moja malenkost, dve kolesi – eno krasno, popolnoma novo – uganite, čigavo – drugo pa že precej zmahano –  in dve čeladi smo prispeli na morje. V prtljagi je bilo sicer še par stvari, ki pa niso vredne omembe.

Torej, morebiti kolesarjenja res ne pozabiš, občutek za kolo pa zagotovo. Na kolesu sem se držala, kot bi kol požrla, za ovinke sem imela tak »rajdenkrog«, da je prvi rekel, da bi rabila letališče in, kar me je najbolj presenetilo – zadnjih pet let sem mislila, da imam del, kjer hrbet izgubi dobro ime, preobložen z maščobo, ko pa sem sedela na kolesu, se mi je zdelo, da ga je sama kost in koža.

S prvim sva naredila nekaj krogov po Premanturi, da »bi se privadila«, ker pa se je že mračilo, sva se usmerila proti bivališču, da ne bi slučajno naletela na kakega divjega prašiča, kot se nama je zgodilo poleti.

FTF

V sobi sem zdolgočaseno brskala po iskalcu geolova, ker pa vsako jesen taboriva tu, ni bilo kaj veliko izbire – z zemljevida so se mi svetili več ali manj sami rumeni, nasmejani obrazki. Edino – ja, res je, edino na Vižuli je bil en oranžen multi, pa na Kamenjaku trije zeleni. Za tiste tri zelene sem vedela, da so tam, ampak nekako me nikoli ni potegnilo do njih, sama ne vem, zakaj ne. Oni na Vižuli pa mi nikakor ni bil poznan – vedela sem, da sem junija letos pobrala ene tri zelene na Vižuli, zato mi ni šlo v glavo, zakaj naj bi ravno tega izpustila. Ko pa sem pogledala datum objavljanja, me je malce prestavilo. Datum je bil čisto frišen, star še ne štiriindvajset ur! Ko sem poškilila na rubriko: zadnja najdba, je bila tam čista praznina. Toliko sem brihtna, da znam sešteti ena in ena – zakladek še ni bil odkrit, kaže se mi možnost za moj prvi FTF! Pa saj ne morem verjet – gotovo je kakšna napaka na mojem telefonu. Grem do računalnika, poiščem Vižulo, isto, kot na telefonu – še ni najden! Uh, uh, kar vroče mi je postajalo. Saj ne, da bi se na zobe metala za ftf-jem (še na telefonu nimam nastavljenega glasovnega opozorila – ne zato, ker ga ne bi želela, ampak preprosto zato, ker ga ne znam nastavit 😉 ), ampak, če se mi kateri na pladnju ponudi, ga pa res ne bom z obema rokama odrivala od sebe, ne.

Grem prvega Ostrorogega spraševat, če bi jedel piškote. Sicer jih nimava, ampak … Ne, ne bi. Bi en kozarec piva? Ja,  bi, ampak –  a sem pozabila, da sva se uštela in jih nimava več? Jaaaa, vem, lahko bi jih šla kupit. ?????? – to pravi njegov pogled. Torej, ne morem več hodit okoli njega kot mačka okrog vroče kaše, moram z besedo in s FTF-jem na Vižuli na dan. Prvi je čisto zgrožen. Ponoči naj bi šla med divje prašiče na Vižulo? (v njegovo obrambo naj povem, da jih je na Kamenjaku in tam okoli nesramno veliko). Iskat multija, pa še koordinat nimam izračunanih? A mislim spati pod drevesom? V dežju? Ok, ne, res tega ne nameravam, ok, grem računat koordinate in nastavit budilko za šesto uro zjutraj.

No, ker je težavnost ocenjena z dve (mirne duše bi bila lahko z ena), imam tik-tak izračunane koordinate. Poškilim na uro – deset zvečer. Zunaj lije, piha veter. Prvi noče niti slišat, da bi šla zdajle na Vižulo. Ne, draga moja (mi dopoveduje – sliši se lepo, kaj pa v resnici misli s tisto »drago«, pa ne vem), ne greva ta trenutek na Vižulo, ne, nihče ga ne bo šel zdajle iskat, ne, nihče te ne bo prehitel, FTF bo tvoj, brez skrbi.

Ok, grem spat. Laže reči kot storiti. Spanca od nikoder. Strašne reči se mi prikazujejo. Nepregledna množica geolovcev, vsi z istim ciljem – Vižula, jaz imam pa noge zvezane z jekleno verigo. Druge sanje – tik pred zakladkom me potepta skupina zagrizenih geolovcev, eden mi prav nesramno stopi na roko. Ne, bolečina v roki niso sanje, tako štorasto ležim, da imam čisto mravljinčasto roko. Poskušam spati – beri: sanjati – naprej. In res se mi posreči: tokrat mi FTF izpred nosa odnese ogromna veverica.

Verjetno sem proti jutru končno le utonila v globok spanec, kajti zbudilo me je neusmiljeno in zelo glasno bobnanje. Bolj, ko sem premišljevala, od kod zvoki bobnov Simonove pesmi Obvious child, bolj mi ni bilo nič jasno. Možgane mi je razbistril šele glas prvega: »No, a ne greš po FTF? Si obupala nad njim?«  Oj, predragi prvi je nastavil budilko (jaz sem v vsem razburjenju nanjo pozabila) in zdaj me je vlekel iz postelje, čeprav sem vedela, da je njemu tako rekoč vseeno za FTF.

Misel na FTF me je pognala pokonci, oblačila, zobna ščetka, glavnik – ne, tega ni bilo treba, itak pravijo, da imam velikokrat sračje gnezdo na glavi, skok v avto in pot proti Vižuli. Zunaj je bilo še temno, komaj opazen pas svetlobe na vzhodu pa je nakazoval, da tako ne bo več dolgo. Torej, ko bova prišla na Vižulo, bo že tako svetlo, da svetilk ne bova rabila. In zelo sem upala, da so se divji prašiči umaknili v svoje spalnice.

Ko sva parkirala, sem še skozi okno avta zagledala človeka, ki se je lagodnega koraka sprehajal proti Vižuli. Stisnilo me je pri srcu – glej, nekdo me je prehitel, pred nosom mi bo odvzel FTF. No, ja, tako prismojena pa vseeno nisem bila, da bi stekla mimo njega. Niti se mi ni zdelo tako butasto  dejanje preveč fer. Pač, je človek vstal prej kot jaz. Tu se ne da nič pomagati.

Ampak usoda mi je bila mila (hahaha, boste brali pozneje, kako zelo mila) – opazovani osebek se je usedel na klopco in si prižgal cigareto. Torej le ni geolovec. Fajn.

Privlečem iz torbe telefon in vpišem koordinate. Aplikacija mi pove, da je tako zaželjeni zakladek dobrih dvesto petdeset metrov pred mano, malce v levo. Ker sem si včeraj dodobra ogledala spoiler, sem oprezala za solidnim čevljem, temnim, lepo ohranjenim (ker sem malce dvomila, da je čisto nov. Pravzaprav sem imela postavljalca zakladka na sumu, da se svojih ponošenih čevljev znebi tako, da jih nastavlja povsod po Medulinu in njegovi okolici).

Končno sem prišla na točko nič. Ampak – čevlja nikjer. Kamna nikjer – dreves pa – no, saj veste, koliko borovcev je v obmorskih gozdičkih. Kar precej. Povesil se mi je nos – torej sem narobe izračunala koordinate? Je nekdo že včeraj opazil čevelj in ga vrgel v smeti? Ali nesrečni zakladek ni doživel niti enega najditelja?

No, nič od teh črnih misli ni bilo res. Ko sem se malce bolje razgledala po okolici oz. po bližnjih drevesnih koreninah, sem ob drevesu, dva koraka oddaljenem od mene, opazila sumljiv kup vej in storžev. Nikjer drugje, samo tukaj. Hm, mogoče bi bilo dobro, da malce pobrskam po tem kupu. Rečeno, storjeno. Ko sem odstranila veje, se mi je spodaj zabelil velik, ploščat kamen. In se mi je pobesil nos (že drugič v petih minutah). Saj veste, kaj sem domnevala – da je nekdo pred mano pobral FTF in ponoči pač ni objavil odkritja, zdajle pa sladko spi mirno spanje prvega najditelja. Globoko sem vzdihnila in odstranila kamen. Res, pod njim sem našla čisto zmečkan čevelj, na vezalki pa privezan petling. Priznam, roke so se mi tresle, ko sem odvijala pokrovček in razvijala vpisni list.

Huh … FTF?

Ja, moje črne slutnje so se uresničile – FTF je bil že vpisan. Hja, kaj čem, če bi šla sem včeraj – kdo ve. No, mogoče je prvi najditelj vpisal uro najdbe, pa bom videla, za koliko me je prehitel. In, ko sem bolje pogledala prvi vpis, sem zazijala. Pazi zdaj tole – prvi najditelj je vpis ovekovečil 22. septembra, danes smo bili pa 30. oktobra. Sem jaz blesava ali je oni izgubil koledar? Vpisala sem najdbo, popolnoma pozabila na STF in spravila logbook nazaj. Ker se držim pravila, da dam vsak zakladek nazaj tja in tako, kot ga najdem, sem stlačila čevelj pod kamen, na to pa nazaj veje in storže.

In se odpravim proti avtu. Nekje na pol poti srečam prvega, ki je po mojem kislem obrazu takoj ugotovil, za kaj gre. »Te je kdo prehitel?« me je milo vprašal (verjetno si ni želel nazaj zalajanega odgovora). »Ja, za en mesec in en teden,« se je glasil moj odgovor. Zdaj je njemu padla čeljust dol. »Kako? A ni bil objavljen včeraj zvečer? A ni multi?«  Ker tudi jaz nisem vedela odgovora, sem molčala in premlevala presenetljiv razplet v glavi.

Pridem domov, vpišem FTF, prvi pa me povabi v vas »na pir, da proslaviva prvi FTF«. Rečeno, storjeno. Saj poznate take vrste zadovoljstvo, kajne? Bolj kot jaz 😉

Epilog

No, čez dva dni grem spet škilit na multija, če ga je že kdo ponovno odkril. Olala, vame skočijo velike črke, ki neusmiljeno vpijejo, kako si upam vpisati ftf, ki sploh ni moj, da so ga našli veliko pred mano, da je zločin, vpisovati FTF, ki je že vpisan (sploh ni bil, toliko v vednost) in še nekaj stvari v tem stilu. Ker nisem nikakršen zagrizen borec za stvari, ki – roko na srce – niso življenjskega pomena, pač napišem sporočilo, kako je do vpisa FTF prišlo, da sem bolj nova v tej igri in da se mi je zdelo blesavo, da kdo vpiše FTF mesec in pol prej, predno je zakladek objavljen (samo opomba: to se mi zdi prismojeno še dandanes. Ali lahko greste v trgovino, ko še ni odprta in vzamete stvari? Ne morete. Tudi vožnja po cesti, ki še ni odprta, je kazniva, kolikor mi je znano. Če še mal nakladam in razvijam misli: recimo, da ima prijatelj-ica geolovec-ovka namen postaviti mystery zakladek pete stopnje težavnosti, mi pove, kje bo končna točka, jaz se sprehodim tja in se lagodno vpišem. Se vam zdi fer? Verjetno ne. Meni tudi ne. Zdaj bom pa nehala moralizirat).

Se niso zadovoljili s tem. V odgovor so pisali nekaj o vojnah, o svetovnem miru, o njihovih potovanjih po svetu in iskanju zakladkov, ne da bi se jim zdeli FTF-ji pomembni, itd.

Meni se je odvalil kamen od srca, ko sem spremenila FTF vpis – ker, verjeli ali ne, po vpisu FTF-ja me je nekaj glodalo. Ni bil čisto moj,  ja? Zagotovo pa se bo nekje pojavil zakladek, v katerega bom neizpodbitno jaz prva vpisala FTF. In, če se ne bo? Nič zato. Doživela sem vse tisto stiskanje okoli želodca, trepetanje ali bom prva ali ne bom, opazovanje ljudi v bližini – imajo isto pot, kot jaz? Prav tako iščejo multi, pri katerem jih čaka FTF, kot jaz? Priznam, to pričakovanje prinese kar nekaj zadovoljstva. Če dobro premislim, veliko zadovoljstva. In če na koncu omenim slavni citat Nejca Zaplotnika – važna je pot, ne cilj. Da veste, to ni lisica in kislo grozdje, ampak res tako mislim 😀. Pa, roko na srce – FTF-ji so veliko izgubili v mojih očeh, čeprav niso nič krivi. In, da ne boste mislili, kako pridna in pohlevna miška piška sem – če se mi bo še kdaj ponudila priložnost za FTF, jo bom zgrabila z obema rokama in bom srečna in zadovoljna, če ga bom osvojila.