Geolovci v Planinski jami

Nekomu, ki geolova še ne pozna (da, dragi moji, takšni ljudje danes še vedno obstajajo in pravimo jim bunklji), bi bilo po kratki razlagi našega najljubšega konjička verjetno zelo nejasno, kaj imamo skupnega geolovci in podzemni svet. Glavni vir naših gibalnih navdihov namreč prihaja iz nebes (no, ali pa vsaj blizu; sateliti so pač nekje tam zgoraj), če zaidemo nekam tja proti peklu (saj veste, v podzemlje), pa nam zelo hitro zmanjka tako potrebnega signala. Toda, tudi če izgubimo signal, upanja pač ne. Na glavo si nataknemo svetilko in gremo novim dogodivščinam naproti.

Skupinska slika raziskovalcev podzemlja

Dokaz za to je veliko število lokacij pod zemeljskim površjem, ki so pritegnile geolovce, da so tja skrili svoje dragocene škatlice. Ker pa baje ni vse v škatlicah, še manj pa iz škatlice, se od časa do časa pod zemljo odpravimo kar tako. V naši ljubi kokoški je za to več kot 10.000 možnosti, vsako leto pa jih jamarji odkrijejo še kakšnih 100. Naše jame so zelo raznolike; ene so obiskane množično, druge so dostopne komaj peščici. Nekatere so enormne, druge precej bolj tesne. Spet nekatere izstopajo po bogatih kraških tvorbah, nekatere pa so bolj skromne.

Planinska jama na jugu Planinskega polja sicer ne izstopa po veliko presežnikih, je pa največja slovenska vodna jama. Zanimiva je predvsem zaradi edinstvenega podzemnega sotočja dveh rek: Pivke in Raka. Za večino turistov je možen ogled kakšnih 500 metrov v jamo, ki sicer v skupni dolžini meri skoraj sedem kilometrov. Na prvi pogled ima človek morda občutek, da bo na tako kratki razdalji za marsikaj prikrajšan, a se na srečo kar lepo moti, saj je na ponujeni relaciji možno videti res precej podzemnih lepot.

Ekipi Emahana gre zasluga za organizacijo geolovskega dogodka, ki je ponudil možnost ogleda Planinske jame. Dogodki s podobno tematiko v zadnjem času postajajo kar priljubljeni, kar me zelo veseli, saj našo zemljico silno rad raziskujem tudi pod njeno kožo. Datum omenjenega dogodka tokrat izjemoma ni prekrižal nobenih drugih obveznosti, zato sem se odločil, da vsekakor izkoristim to priliko. K tej odločitvi me je gnal tudi spomin izpred nekaj let, ko sem prvič obiskal to lokacijo ob svojih prvih geolovskih korakih in sem takrat lahko občudoval le impresivno vhodno dvorano – do zaklenjenih vrat, ki so vodila v skrivnostno notranjost.

Geolovci v jami

Pozno sobotno jutro nas je tako našlo v senci bližnjega Ravbarjevega stolpa. Za prvo prijetno presenečenje je poskrbel morskariba, ki je med zbirajoče geolovce velikodušno delil filmske škatlice za vpisne dnevnike. Tudi nekaj sladkega za pod zob se je našlo, pa kaj ostrega za po grlu… Znanih obrazov je bilo vse več (priznam, zame tudi precej neznanih) in slednjič smo dočakali nagovor organizatorjev, ki so nas izročili v roke dveh simpatičnih vodičk. Interesentov za obisk podzemlja je bilo namreč toliko, da smo morali oblikovati dve skupini, pa še ti sta bili do vrha polni – kar priča o res velikem zanimanju za ogled. V naši skupini je bilo kar nekaj osnovnošolskih otrok, kar je vodička spretno izkoristila in jih že pred vstopom v jamo pridno vključevala v svojo razlago.

Jamska cvetača

Zakorakali smo proti vhodu v jamo. Ob njem podzemna reka pribuči na dan, temperatura zraka pa hitro pade tja na tistih značilnih 8-9 stopinj. Svetilke so se kaj kmalu prižgale, odklenjena vrata so zaškripala in že smo stopali čez most, ki na prvi pogled deluje nekoliko negotovo, saj ni več rosno mlad. Mostove in poti so namreč gradili italijanski vojaki in to z namenom, da bi skozi podzemne poti lahko tihotapili vojaško robo. No, po prečkanju reke se je zaupanje v infrastrukturo hitro okrepilo in že smo veselo svetili naokrog ter opazovali številne lepote, ki jih je skozi doooolga leta oblikovala voda. Najmlajšim bo verjetno najbolj v spominu ostala zlobna jamska čarovnica, ki pa se je takšne množice hitro ustrašila in jo ucvrla nazaj v svoj brlog. Sam pa si bom ogled te jame zapomnil predvsem po dveh stvareh: res edinstvenemu sotočju dveh podzemnih rek in po opazovanju znamenitih človeških ribic v njihovem naravnem okolju. Nič kaj sramežljivo so se namreč nastavljale našim navdušenim pogledom in tudi vodička je bila vesela, da smo jih lahko videli.

Ob vrnitvi iz jame smo se polni lepih vtisov še malce pogreli na vse toplejšem soncu, potem pa se počasi odpravili vsak na svoj konec. Upam, da bo trend takšnih dogodkov še naprej rastel (kot rečeno, možnosti za to imamo še veliko).