GeoTura Flaming, Germany

“Ali veš, da se je prejšnji teden odprla nova geotura pri Berlinu? Obiskali jo bomo, ko gremo na Giga v Berlin”, sem se pohvalil doma. “Kam greste???”, me je vprašala Simona, “kaj je to geotura?”. Vse tiho. Tiho. Še vedno tiho. Jaz pravzaprav premišljujem, kaj naj odgovorim. “Ja, geotura, kaj ne veš, kaj je to?”, sem ji rekel. “Ne, ne vem!”. Še vedno smo na točki 0. “Ja, to je geocaching z obogateno vsebino in … drago letno članarino.”

Geoture sem se zelo veselil, pravzaprav pa NiSEM vedel, kaj naj sploh pričakujem. Kakšen je sploh lahko dober kešek s še kakšno dodano vsebino? Pustim se presenetiti.

Prišel je dan odhoda v Berlin. Prvi dan smo pobrali trail “Drei ???”, se zvečer hitro odpravili spat, vstali pa ob nenormalno zgodnji jutranji uri, ob 4.00. Krenili smo namreč dalje proti Berlinu. Obetal se mi je sončni vzhod, tisti na vsakih 20 let enkrat, pa sem v avtu zaspal. Zbudil sem se šele tik pred Berlinom, že v gneči med tovornjaki in ostalo pločevino. Proti pričakovanju smo hitro prispeli v kraj Zoosen, kjer je bil štart GeoTure (https://coord.info/GT9C).

Tja smo prispeli že okoli 8.30, saj smo vedeli, da je udeležba omejena in da so naše možnosti za geoizlet zaradi Giga dogodka majhne. Parkirali smo na bližnjem parkirišču, kjer smo zasedli še zadnji prosti prostor za kombi. Najprej smo odhiteli do najbližje prve točke geoture, ki je bila 50 metrov stran od avta in si celotno zadevo ogledali.

A glej ga zlomka, nismo bili sami. V tistem trenutku so se nam pridružili vsi slovenski predstavniki na Giga eventu: Tigi67 z ženo in Ridler&Cmokica. Poleg nas štirih (krossnik, romtim, Kinčoropi in NiSEM) je manjkal le Jurac, ki pa smo ga srečali kasneje na Gigi. Seveda smo naredili skupno gasilsko sliko. TRC so se odpravili naprej, mi pa najprej na zajtrk.

GeoTura Flaming, Germany predstavlja kolesarjenje z drezinami po starem zapuščenem železniškem tiru. Odprta je bila 13. maja 2019, le kakšen teden pred Giga dogodkom. Na voljo sta dva odseka, krajši 2 km in daljši 20 km. Krajši traja kakšno urco, se ustavi na stranskem tiru pri kafiču, daljši pa … je zgodba za sebe.

Opis geoture pravi takole: “ob železniški progi od Zossena do Schönefelda, ki jo boste prevozili z drezino, vas čaka kar nekaj letterbox zakladkov, na koncu pa še bonus cache. Vaša pot je speljana po okrožju Teltow-Flaäming. Na poti boste videli zapuščene stavbe, stare hiše, pa tudi kaj novejšega. Ljudje, ki tukaj živijo, so doživeli veliko. Pozorno jih poslušajte, morda vam bodo povedali svojo zgodbo – zgodbo o življenju poleg ograje.”

No, najprej smo kupili karte, ki stanejo 18€ za odraslo osebo. “Fier karte bitte für geocaching.” “Aaaa, dan haben Sie die lange sträcke. Ihre ausweis bitte.” Kaj bi rada? Roman mi pomaga, da želi osebno s podatki, če se kaj zgodi, da vejo koga poklicat, pa zato, da imajo vse pišeke na broju. Toliko kot jih štarta, jih mora priti tudi nazaj.

Erste deutche šprahe smo dobro rešili. Gospa izza blagajne vstane in gre z nami. Tale drezina za 4 osebe je vaša. Toda preden greste na progo, vam moram povedati še osnovna varnostna navodila. Ferstehen? Nein. Do you speak english? Nein. Joj punči, kaj nisi v šolo hodila. “Ok, dan Sie sprechen deutch und wir horen engleze.” Mlada dama nam je vse lepo razložila in pokazala. “Hier bremze. Ferstehen? Nich zehr schnell.” Po 10 minutah smo vsi kimali kao ja, ja, ja in dečva je zaključila. Končno smo se zbasali na drezino, 2 na kolo, 2 pa na klop na sredini.

Obvezna slika pred odhodom in 3, 2, 1 gremo. TRC so nam pobegnili že naprej, medtem, ko smo mi poslušali kao navodila. Mogoče jim je bila to finta, da niso spuščali vseh drezin na progo naenkrat, da ne pride do trkov. Na progi smo bili namreč oboji: geocacherji in bunkeljni. Na srečo so za nami bili še eni iskalci železniških zakladov, ki pa so bili precej počasnejši od nas.

Krossnik in romtim sta zagrizla v pedala in štartali smo. Prvo točko, na kateri smo dobili kartončke za štemplanje in blazinico, smo preskočili, saj smo tam že imeli mali slovenski event. Do druge točke sta bila kar kakšna 2 km, vse naslednje pa so si sledile na kakšnih 500 metrov, včasih več ali pa tudi manj.

Smo pa na polovici poti imeli že prvi postanek pri zakladku Saily’s signal (https://coord.info/GC6GAT1), ki sicer ni del geoture, je pa čisto ob progi pri starem železniškem semaforju. Kar nekaj časa smo ga iskali, splezali tudi na vrh semaforja, ker je imel nekaj več zvezdic za teren, a na koncu našli en magnetni prisesek tamnekjespodaj. Na drezino in naprej.

Kakšne slabe pol ure smo rabili za tista 2 km do prve “tankštele”, ki pa je nismo izkoristili, ker smo se peljali kar dalje. Čakala nas je namreč še kar dolga pot. Tisti, ki so se odločili za krajšo varianto, so na tej točki morali počakati do 14.00 ure, ko so se lahko vrnili nazaj. Promet po tej ENOTIRNI železniški progi poteka namreč dopoldne v eno smer, po 14.00 uri pa nazaj na začetek.

Drugi tir je bil sicer pripravljen, a ga je doletela enaka usodo kot bo verjetno tudi našega.

Vsi zakladki so nameščeni v lično izdelanih škatlicah ob progi, v njih je res debel vpisni listič, no v bistvu pravi nemški logbook, ene 4 cm debel. V pokrovu pa je štempl, ki ga odtisneš na karton. Vsi odtisnjeni štempli ti potem skupaj dajo še bonus, ki se nahaja na koncu proge.

In tako smo zbirali štemple. Včasih smo na katerega skoraj pozabili, ker so bili skriti za kakšnimi objekti ali v travi.

Smo pa z veseljem opazovali staro okolico, ki je bila še iz časa stare DDR. Vse zgradbe ob progi so bile zgrajene iz rdeče opeke v starem nemškem stilu. Večina žal zapuščenih, v nekaterih pa se je le videla iskrica življenja.

Je pa proga večkrat prečkala lokalno cesto. Za razliko od nas so bile zapornice tukaj na strani železnice in ne na cesti. Pred vsakim prečkanjem ceste smo se morali ustaviti, eden je šel dvignit zapornico, premaknili smo se naprej, čakali dvigovalca zapornic. To se je ponovilo kar nekaj 10 krat. Seveda smo se že po nekaj prehodih organizirali in opravili te prehode v fly-by načinu. To pomeni, da smo se z manjšo hitrostjo pripeljali čisto blizu, kar med vožnjo dvignili zapornico, vsi sklonili glave in zapornico kolikor se je dalo pač “nežno” vrnili nazaj v zaprto stanje.

In tako smo kolesarili. Vmes smo se večkrat zamenjali, spraznili tekoče in sladke zaloge in v lepem vremenu res uživali v vožnji. Vsi smo se strinjali, da bi nam bilo žal, če ne bi najeli drezine. In to je bila dodana vrednost te geoture, en spomin v življenju na lepo preživet dan. Večino časa smo se vozili po borovem gozdu, ki je tukaj stalnica. Drugih dreves skoraj ne vidiš. Vmes smo naleteli na stare kretnice, porušen most, bunker iz 2. sv. vojne, stare škatle za upravljanje železnice, stare vagone, ki so bili izven uporabe. Na enem je pisalo celo nekaj v cirilici, kao super vagon ali nekaj takega.

Počasi smo tako prispeli do konca našega drezina kolesarjenja, kjer so nas že čakali številni ostali geoturovci. Žal tam ni bilo nobenega okrepčila, je pa bil v bližnji lopi skrit bonus zakladek s končnim vpisom v logbook. Namenili so mu celoten prostor in pripravili lep zaključek geoture.

Povratek nazaj je bil možen šele po 15.00 uri, zato smo imeli še kakšno uro časa. S Kinčoropijem sva poiskala nekaj bližnjih zakladkov, ostali pa so imeli skupinski dogodek z rumenim napitkom.

Drezino smo potem morali “kar na roke” obrnit. Bila je težka k’svinja, ampak nam je v timskem duhu uspelo. Čakala nas je še pot nazaj, ki pa je, tokrat brez ustavljanja, dokaj hitro minila. Kakšno uro pred zaključkom smo parkirali našo drezino nazaj na stranski tir. Prav veseli smo bili, da smo se odločili za to geoturo. Če vas zanese v tiste kraje, obiščite ta stari tir, tudi ko tam geoture ne bo več. Se splača!

Za konec še zanimivost. Na tej progi, ki smo jo mi prevozili z drezino, in še malo dlje naprej, so 28. oktobra 1903 postavili svetovni rekord v hitrostni vožnji z vlakom. Hitrost je znašala 210,2 km/h. Ta rekord se je obdržal vse do leta 1931.