Kjer tišina šepeta: Grintovec in Skuta
Kamniško-Savinjske Alpe so gorska veriga na severu Slovenije ter sestavni del Južnih apneniških Alp. Veriga je dobila ime delno po mestu Kamniku, delno pa po reki Savinji. Pogosto se ime pojavlja tudi ločeno na Kamniške Alpe ter na Savinjske Alpe. Najvišji vrh te gorske skupine je Grintovec (2558 m), na katerega pelje vrsta pohodniških poti, pa tudi plezalnih smeri. Njegova bližnja soseda je Skuta, ki je s 2532 m tretja po višini, vsekakor pa lepa kopasto koničasta gora nad Malimi in Velikimi Podi. Oba vršaca povezuje izpostavljena zavarovana pot, ki preči Dolgi hrbet (2473 m) in poteka tik mimo vrha Štruce (2457 m). S katerekoli strani se ture, ki gori poveže, lotimo, je to vsekakor resen gorniški podvig, ki zahteva ustrezno opremo, znanje in izkušnje. Predvsem pa zadosti lepo vreme, poznavanje terena in razmer. Tako na Grintovcu kot Skuti sta postavljeni škatlici, ki ju lahko z nekaj izkušnjami hitro najdemo. Čeprav je dostop do teh geo točk dolg, naporen in zahteven, pa ravno vloženi trud daje takšnim zakladom posebno veljavo in verjemite, znali ju boste ceniti.
Sedaj počasi prihaja čas, ki je za obisk visokih gora primeren. Vreme se bo ustalilo, zadnje flike snega bodo počasi izginile. Kot spodbuda za odločitev za vzpon na čudovito razgledne vršace je tu zapis, ko sva z enim zamahom lani povezala obe točki midva z gamskom:
Noč. Snop svetlobe tipa po drevju. Tišina je tako očitna, da bi jo lahko prijel, stena povsem črna, globina pod nogami neskončna. Vdihi, prve utrujenosti si nočeš priznati. Je pot še vse predolga.
Pod sedlom se prve sledi svetlobe prikradejo skozi ruševje, znani obrisi pomirjajo. Megle v dolini so pokrile spečo dolino. Mimo koče stopiš spoštljivo, glasnejevdihneš šele ovinek ali dva višje. Znani obrisi se rišejo na obzorju, kažejo in skrivajo, kot sramežljive gospodične.
Pobočje se izteče, tako kot vsako. Prav na vrhu. Le korakov je do njega dokaj. Veliko. Vdihov vsaj toliko. Zato je treba počakati, da se utrip umiri. Potem je možno iti naprej. Po ostrem grebenu, navzgor in navzdol, kot po listu žage. Nenadejana srečanja, vedno si jih vesel.
Nekatera so bežna. Tako zelo, da že naslednji trenutek razmišljaš, če so se sploh zgodila. Druga so daljša, prijetna, klepetava. Meglice se razkrajajo, le pod nami se še kuhajo kot v dobro podkurjenem kotlu. Presenečenje. Glorija. Redko viden pojav, kar ne moremo se ga nagledati.
A treba je naprej. Na podih se bleščijo ostanki zime, nad nami je modro nebo. Železje je v pomoč, čez težavne odseke kar skočimo. Pa vseeno se nam zdi, da gre vse prepočasi, pot se nam vleče. Končno je tu Štruca, gora kateri bolj kot vsaki drugi oblika daje ime.
Skromen odklon od začrtane smeri, toliko, da se dotaknem najvišje točke. In pogledam še naprej. Razmišljam. Nato pohitim. Da bi na štruco namazal še skuto. Se smejem pri sebi. Vzpon, majhno snežišče, zadnji koraki. Pogledi na drugo stran se ponujajo kar sami.
Stari znanci, preveč jih zanemarjam. Postanek ni dolg, treba bo nazaj. Čas, kot vedno, nekaj sitnari in priganja. Prijetno srečanje, spust, prečenje na Pode. Oprema ostane v nahrbtniku, zaman sva jo nosila s seboj, zgolj za kondicijo.
Napetost je za nama, med travami odvrževa skrbi, se čudiva novi škatli za sardine. Bivaku seveda. Da ne bo pomote in zamere. Številne luknje odpirajo vhode v podzemne kamre svizcev. Ki jih ni doma, nobeden ne zažvižga. Mogoče pa še spijo, zaspanci.
Vrata odprejo pogled na znan svet, od koče zadiši po domačem. Zgolj pomahava ji in tečeva navzdol. Lilije presenečeno kimajo. Kranjske, turške. Že sva mimo, odločiva se za spust po razdrapanem svetu hudourniške struge, preskočiva v gozd in drobiva proti Suhadolniku. Nič ne gledava nazaj, ni treba. Dan ostaja z nama.
Bo treba vzeti pot pod noge… Mimogrede, murka na sliki je kamniška murka (Nigritella lithopolitanica), ki raste samo v Karavankah in Kamniško Savinjskih Alpah in je endemit slovenskih gora.
Uf, sem še enkrat preveril in imaš seveda prav. Super. Hvala za pojasnilo in opozorilo, že popravljam …