Hallamittuna ali pet dedcev v malem čolnu

Vreme je še lepo. Poletje se sicer poslavlja, tako kot že tisoče let, prihaja jesen. Toda ni še vse izgubljeno. Ob morju je prav sedaj mogoče najlepše. Pretirane vročine ni več, morje je še toplo, plavanje ali veslanje sta športa pri katerih se odlično premigaš. Zato je to lahko ideja za izlet. Ne predaleč, ne preblizu, težavnost pa … čista petica. V resnici kup njih. Na otočkih pod Rovinjem. Ali so vsi res upravičeni do tako visoke ocene je lahko sicer stvar diskusije. Do kakšnega od bližnjih se res da priplavati. Tisti bolj oddaljeni pa zagotovo potrebujejo ustrezno opremljenost geolovca, torej neko plovilo med otroškim čolničem in letalonosilko. In zakaj sploh premlevanje o oceni? Ker so bile težavnosti terena pri zakladih na teh otokih v osnovi nižje, po opozorilu nam zelo znanega Silbershakala, pa je lastnik oceno prav pri vseh svojih tovrstnih zakladih spremenil. No, poznamo tudi kakšne druge zaklade na otokih, ki bi si takšno oceno zaslužili, pa se lastnik ne da … vsak po svoje!

Pozno avgusta je končno prišlo do tega, kar smo premlevali in dogovarjali dlje časa. Veslanje in pobiranje zakladov. Toda zgodilo se je še nekaj. Čoln je ostal isti, število mornarjev pa se je občutno povečalo. Tako se nas je na koncu v čoln, ki je pogojno za štiri, nagnetlo pet. In to ne drobnih otrok, temveč krepkih dedcev. Zgodaj zjutraj se je del posadke odpravili na pot, opremljen z gumenjakom (na vesla) proti cilju. Družba tigija67, gamska, krossnika in vincenca1 je dokaj hitro prišla v Rovinj, kjer so pobrali še mene, ki sem počitnikoval v bližnjem kampu.

V polni sestavi smo se odpeljali do luke Veštar, kjer smo napihnili čoln pripravili vse potrebno za na pot in naša avantura po otočkih se je pričela. Zjutraj je bilo še hladno, toda dan je bil sončen in hitro se je grelo. Najprej smo veslali na otoček Pulari, od tem odrinili do Revere in končno do Male Sestrice. Ob vračanju smo se ustavili še na bližnjem otočku Veštar, kjer smo imeli zadnji postanek in našli zakladek na prvem delu poti. Po končanem tem delu veslanja, smo se z avtom zapeljali v zalivček blizu kampa San Polo. Od tam smo se odpravil najprej na otoček Pisulj, nato nadeljevali veslanje do otočka Gustinja, Porerja in našega zadnjega otočka iz te serije Kolona. Čakalo nas je še dolgo veslanje proti obali, ki smo ga tako kot celo našo pot začinili z vrsto zbadanj, dovtipov, šal, domislic in seveda tudi ocenjevanjem bolj ali manj slečenih pripadnic ženskega spola na obali in v morju ob njej. Tipični dedci, kaj se tu more.

Saj takšna je bila naša celotna pot od začetka do konca. Rumenkaste meduze smo proglasili za “jurčke” in Vincenca skoraj poslali, da jih kot pravi gobar nabere, pred enim od otočkov smo se ob odhodu prav elegantno vsi skupaj s čolnom vred uspeli prevrniti. Saj je čudno, da ob tem kdo ni utonil, ko je v smehu zajel kup slane vode. Videli smo delfine, takšne in drugačne ladjice in čolne, komaj pobegnili Nemki, ki je kot prava ornitologinja na vsak način hotela videti tička. In vse skupaj zaključili v bifeju na obali, kjer smo ob Laškem in Žuji poskusili še čevape in razmišljali, kam in kako še ta dan naprej. Saj je bilo pred nami še kar nekaj ur svetlobe. In seveda čolna še nismo spustili. Čakalo nas je še marsikaj zanimivega, a to je že druga zgodba.